V turbulentnih časih, ko sta si prihajajoča vlada in kulturna srenja napovedali stanje mimobežnosti, so v Cankarjevem domu spet podelili Prešernove nagrade. Gallusova dvorana ni bila kaj bistveno manj zasedena, glede na poziv nekaterih k bojkotu, res pa je, da so pred vhodom v osrednji hram kulture gorele sveče…

Po moji osebni oceni, so si vsi, ki so ob aplavzu na odru velike dvorane prejeli priznanje, to tudi zaslužili. Veliki nagradi za življenjsko delo sta prejela Jože Snoj in Matjaž Vipotnik. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so Franc Kosem, Stojan Kuret, Ivica Buljan, Iztok Mlakar, Andrej E. Skubic in Maruša Zorec.

Seveda brez politike ni šlo in po svoje je tudi prav tako, kajti Slovenci smo svoje boje vedno »bili« ob kulturi… Najprej je svoje o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo povedal Jaroslav Skrušny in si za to prislužil dolg aplavz v dvorani (nekateri politiki v prvi vrsti razumljivo niso ploskali). Ob koncu pa je voditeljica Blažka Müller napovedala še temo in tišino in s tem dala simbolično vedeti, kaj bo, če bo utihnila kultura. Nasploh so pozivi k nekakšnemu kulturnemu molku v teh dneh zelo živahni. Kot bi k temu pozivala nekakšna osvobodilna (kulturniška) fronta.

Zdi se mi, da to ni prava pot (kot bi dejal naš predsednik). Kulturnemu molku smo bili nekoč že priča in njegove posledice so bile zelo negativne. Segregacija, zamolčanost, eksil, celo smrti nekaterih… Danes bi morala biti pot kvečjemu obratna, namesto pozivanja k temi in tišini, nasprotno, pozivanje k luči in še bolj živahnemu dogajanju. Le tako se bo morda kaj prijelo in ponovno udejanjilo.

Še enkrat moram zapisati, da obžalujem odločitev o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in da so utemeljitve za to zelo površinske. Odprtje fronte na tej črti, se bo bodoči vladi, žal, kmalu maščevalo. Če zaradi drugega ne, ker tudi mediji sodijo pod kulturo. Na tem področju pa je vedno potrebno delovati zelo taktno.

Pogrešal sem govor enega od nagrajencev. Letos je kar izpadel. Škoda ali pa sreča.

Sicer pa naj s tega mesta voščim lep praznik vsem, ki menite, da je kultura nekaj, kar je treba praznovati in to ne le en dan v letu. Srečno!

Nagrajenec Jože Snoj

Nagrajenec Matjaž Vipotnik

Končno je zapadlo celo nekaj snega... Termometer je zjutraj, ko sem se odpravljal na delo, kazal -10 stopinj. Ni čudno, da gredo človeku po glavi misli o pomladi. Našel sem pesem italijanske avtorice Emme Lombardo Casalaina, z naslovom Daj mi cvetlico, ki je primerna tako v misli na pomlad, kot ob dejstvu, da je nedelja, prvi dan v tednu in da beremo berilo iz Jobove knjige...

Daj mi cvetlico

Daj mi cvetlico.

Goreče te prosim zanjo.

Dolgo sem ihtela

in moje oči,

motne od solza,

niso več znale,

odkriti Boga

v temni senci trpljenja.

Daj mi cvetlico, prosim te,

čeprav travniško:

da bom opazovala

njeno čudovito obliko

in neskončno nežnost.

In ko bom občudovala to,

česar človeška roka

ne more ustvariti:

njeno svežo milino,

njen vonj,

njeno živo lepoto,

bom gotovo

spet našla Večnega

in pokleknila.

„Kdor hoče ohraniti lepoto, naj ne pozabi pred spanjem posvetiti pet minut negi svojega obraza. To so zlate minute, ki nam lahko trajno ohranijo lepoto in privlačnost.“ Reklama, seveda. Verjetno na obraz tudi deluje. Govori o času zase, o skrbi za svoje telo, o tem, da mi zame ni vseeno, saj če ne cenim sebe, tudi drugega ne znam ceniti......
Ampak pogled na lepoto lahko tudi nadaljujemo. Kaj pa „notranja“ lepota, lepota duše? Tudi tu bi veljalo dnevno vsaj pet minut skrbeti za notranjo lepoto. Krščansko se temu reče spraševanje vesti, v duhu časa pa „skrb za notranje ravnovesje“...
Sem si danes prizadeval, da bi bil boljši kot včeraj, da bi komu priskočil na pomoč, ali komu kaj dobrega storil? Sem danes žalosten zato, ker so mi drugi storili kaj hudega, ali ker sem jaz užalil koga?
Kaj pa ljubezen? Sem si prizadeval zanjo v odnosu do svojih najbližjih, do tujcev, do Boga?
Če bomo na ta in podobna vprašanja odgovarjali iskreno in obžalovali slabo, bomo dosegli „duhovno ravnovesje“, oz se bomo okrepili pri prepoznavanju slabega. Tako ne bo skrbi, da bi izgubili svojo notranjo lepoto in tako bomo res izkoristili pet zlatih minut v dnevu!

Jesen se je končala in prišla je zima... Vetrovi so shladili deželo, zagrinjajo jo megle, kakor da bi hotele prekriti njeno goloto. Noči so že prav mrzle. Veje se ponekod upogibajo pod težo ivja, kakor da bi bile potresene s sladkorjem. Videti je, kakor da bi narava hotela priznati, da je omagala pred naravnimi silami.
Ivje pa ni tako grobo in ostro, kot se zdi. Je le odeja, ki varuje lubje in popje, da se lahko v bližnji pomladi spet prebudi in razbohoti v novo življenje...
PS Nič politike danes

V temni cerkvi brlijo le svečice. Ob pesmi o Jožefu in Mariji, ki gresta v mesto Betlehem, se v procesiji počasi pomikajo otroci. Ostali sedimo in opazujemo pot, ki jo izrisujejo svečke. Majhni otroci gredo s starši, večji pa hodijo in pojejo sami. Temna kulisa ustvarja posebno vzdušje. Na adventnem venčku gorijo štiri svečke. Gospod je blizu. Jožef in Marija morda v stiski ravno v tem trenutku trkata na vrata. Jima bomo odprli?

Ljudje se v dva tisoč letih nismo prav dosti spremenili. Podobno kot danes, je bilo tudi takrat zoprno sprejeti popotnika z visoko nosečo ženo. Težave, samo težave bodo z njima. »Kar tjale pojdita,« ju zapodijo. Med živino, v hlev. Si predstavljam, da je bil Jožef obupan, morda jezen, a konec koncev se je otrok rodil tam, kjer so ga sprejeli: med revnimi in odrinjenimi.
Kje bi se rodil danes? V Afriki ali v kakem južnoameriškem predmestju? Bil bi tujec, njegova starša s tujim naglasom. Njegovo rojstvo pa bi prineslo mir in dolgo pričakovana luč, bi končno zasvetila. Tudi danes, tudi nam…