Redovnica in cerkvena učiteljica sveta Hildegarda iz Bingna (1098-1179), ki sodi med velike ženske osebnosti zahodne Evrope in velja poleg sv. Bernarda za svetilnik 12. stoletja, je bila ne samo poduhovljena redovnica, ampak tudi ena prvih naravoslovk in zdravnic. Po njenih besedah je življenje „zeleno“ in ljubezen „sijoče zelena“. To ima svoj posebni smisel v tem, da je življenje rast in nastajanje. Da se razvija in krepi. Zato po njenih besedah od življenja pričakujemo svetlobo, veselje in srečo, ne pa teme, žalosti in nesreče. Prav tako pričakujemo zdravje in ne bolezni, uspeh in ne neuspeha.
Dokler lahko temu pritrdimo imamo tudi Božjo (po)moč na svoji strani.

Prejel sem veliko darilo: Novo leto. Karkoli je že bilo do zdaj, je za menoj. Pred menoj pa možnost novega začetka. Ta dan je kot prazen, še nepopisan list papirja, ki čaka, da nanj zapišem prvo sled.
Včerajšnji dan je minil, ni ga več. Potopil se je v ocean zgodovine. Le spomin nanj me opozarja, da je današnji dan edini pomemben. Tudi prihodnost ni jasna. Zavita je v meglo načrtov in želja, a ni gotovo, da se bo sploh kdaj zgodila, vsaj tako ne, kot sem si sam zamislil.
Zato ni potrebno, da bi si postavljal visoke novoletne zaobljube. Edina spodbudna misel za začetek novega leta naj bo tista, ki jo povzemam po pokojnem ljubljanskem nadškofu Jožefu Pogačniku. Nekako takole: „Danes hočem biti boljši, kot sem bil včeraj! Letos hočem biti boljši kot lani! Z otroškim zaupanjem, z mladostnim zanosom, z zrelo odločnostjo in s starostno potrpežljivostjo bom to zmogel!“

Tudi vas stisne pri srcu, ko pomislite na »romantično zgodbo« mladega dekleta, ki je rodila v mrzlem, temnem in zapuščenem hlevu, ob njej pa nemočen mož, ki si očita, da ni prav poskrbel za ženo in otroka? Pa vendar se je Bog sam hotel roditi v hlevu, kot ubogi otrok, da bi se ga ne bali.
Tudi naša življenja in naši odnosi so večkrat podobni hlevu. Božje dete prihaja, da bi v te naše hlevčke prineslo luč miru in brezpogojne ljubezni. Želi si, da bi mi ljubezen in Božjo nežnost čutili in izkušali, ne le v svetlih božičnih dneh, pač pa skozi vse leto, ki je pred nami.
Povabimo Božje dete v naša srca in mu dovolimo, da jih ogreje. Ponesimo milino in ljubezen vsem, ki jih bomo srečali.

Edini način, da našo srečo pomnožimo je, da jo podelimo. Najsrečnejši ljudje nimajo vsega in najboljšega, oni naredijo najboljše iz česarkoli.

V Radečah smo si ogledali zelo zanimivo razstavo afriških jaslic. Tudi lepe jaslice nam lahko budijo lepe in spodbudne misli. Več pa s 1. januarjem! Hvala g. Dragu Kozincu.