Prejel sem veliko darilo: Novo leto. Karkoli je že bilo do zdaj, je za menoj. Pred menoj pa možnost novega začetka. Ta dan je kot prazen, še nepopisan list papirja, ki čaka, da nanj zapišem prvo sled.
Včerajšnji dan je minil, ni ga več. Potopil se je v ocean zgodovine. Le spomin nanj me opozarja, da je današnji dan edini pomemben. Tudi prihodnost ni jasna. Zavita je v meglo načrtov in želja, a ni gotovo, da se bo sploh kdaj zgodila, vsaj tako ne, kot sem si sam zamislil.
Zato ni potrebno, da bi si postavljal visoke novoletne zaobljube. Edina spodbudna misel za začetek novega leta naj bo tista, ki jo povzemam po pokojnem ljubljanskem nadškofu Jožefu Pogačniku. Nekako takole: „Danes hočem biti boljši, kot sem bil včeraj! Letos hočem biti boljši kot lani! Z otroškim zaupanjem, z mladostnim zanosom, z zrelo odločnostjo in s starostno potrpežljivostjo bom to zmogel!“

In tu je še misel o zaupanju. V Božji dlani sem, prav tako kot to leto. Stvarnik je moj Oče in on mi je podaril še to leto. Naj ga izkoristim v ljubezni in miru, kajti danes je tudi Dan miru.