Prijatelj, poznaš moje srce, narediva nekaj za zbližanje med ljudmi.
Pomnoživa navdušenje za dejanja plemenitosti in neskaljene misli.
Zbudiva v sebi življenje, ki hoče plavati proti toku.
Odločajva se za dobro, čeprav je to velikokrat težko.
Bodiva pogumna, kajti poštenje ceni napore, ki jih bova vložila.
Ne sklepajva gnilih kompromisov na plečih ljudi, ki se jim godi krivica.
Vžgiva v sebi željo po pravem bratstvu in bodiva sočutna do zapuščenih.
Pridi, prijatelj in potem se nama pridruži še tretji.
Skupaj lahko premagamo svet!

Ali ne bi bilo lepo, če bi življenje teklo umirjeno in brez stresa?
Bolj počasi in z več razumevanja? Pa bodisi v službi ali doma?
Zamislimo si, da nas ne bi preganjali kratki roki za dokončanje del, da bi bili medčloveški odnosi topli in bi bili drug drugemu naklonjeni? Da bi imel vsak občutek, da sta on in njegova družina pomembna?
Ob tem se spomnim dveh pregovorov. »Crknjeno kljuse ne more izvleči voza iz blata« in »prazen žakelj ne stoji pokonci«. To pomeni, da se moramo z življenjskimi težavami soočiti postopoma.
Kar ne moremo storiti danes, bomo pač storili jutri.
Če se bomo dela lotili na tak način, bomo na koncu presenečeni, koliko v resnici zmoremo.

Na poti k lepšemu svetu, si želimo več dobrih dejanj. Lahko prav majhnih, a iskrenih.
Marsikdo bi se spremenil, če bi videl dober zgled.
Morda prav mojega. Tvojega. Vsi smo na tej poti.
Vsak dan je treba začeti znova in obnavljati našo zavezanost dobremu, lepemu, optimističnemu …
Kot tisti župnik, ki je prišel na novo župnijo in prvič pridigal. Pridiga je bila ljudem všeč, drugo nedeljo pa je pridigo spet ponovil in farani so se začudili. In ko jim je še tretjo nedeljo zapored povedal enako, so ga vprašali, zakaj kar naprej ponavlja stare misli. Pa jim je odvrnil: Dragi moji župljani! Kaj vam bom pravil novega, saj se še tega niste oprijeli, kar sem do zdaj učil ...

Nekaj misli današnjega godovnjaka Frančiška Saleškega:
„Z eno kapljo medu ujamemo več muh kot s celim sodom kisa.“
„Kako lepo je, če si v roke sežeta dva ali trije, ki so se napotili k istemu cilju.“
„Najboljše sredstvo, kar ga poznam zoper nepotrpežljivost, je malo molka brez jeze. Čeprav izrečeš samo nekaj besed, se vtihotapi vate samoljubje in srce se ti napolni z grenkobo. Če pa molčiš in se dobrohotno nasmehneš, nevihta pojenja. Jeza in jezikavost sta potešeni in vate se lahko naseli čista sreča, ki ostane.“
„Ne želim biti nekdo, ki nisem, ampak zelo dober ta, ki sem.“

Dober govornik ne postaneš sam od sebe, ampak je to posledica vaje in učenja.
Dober govornik najprej jasno in praktično misli, šele potem se lahko tudi razumljivo izraža.
Navdušenje v govoru je nalezljivo, tudi srce mora sodelovati.
Govoriti je treba jasno in razločno, tisto kar je pozitivno je tudi ustvarjalno.
Uporaba podob v govoru pripomore k večjemu razumevanju, humor pa je začimba vsakega dobrega govora.
Ko govorite, uporabljajte preproste stavke.
In še: kot govorite, tako tudi živite!