Ali ne bi bilo lepo, če bi življenje teklo umirjeno in brez stresa?
Bolj počasi in z več razumevanja? Pa bodisi v službi ali doma?
Zamislimo si, da nas ne bi preganjali kratki roki za dokončanje del, da bi bili medčloveški odnosi topli in bi bili drug drugemu naklonjeni? Da bi imel vsak občutek, da sta on in njegova družina pomembna?
Ob tem se spomnim dveh pregovorov. »Crknjeno kljuse ne more izvleči voza iz blata« in »prazen žakelj ne stoji pokonci«. To pomeni, da se moramo z življenjskimi težavami soočiti postopoma.
Kar ne moremo storiti danes, bomo pač storili jutri.
Če se bomo dela lotili na tak način, bomo na koncu presenečeni, koliko v resnici zmoremo.