Angel v viteški opravi je bil vedno blizu preprostim in vernim ljudem.
Kot bojevnik Bogu zvestih, ki s čelado, mečem, sulico in ščitom pokonča kačo zla.
Tudi danes ga kličemo kot priprošnjika v boju proti slabemu, grehu, zlu!
In to ni privid, ampak dejstvo.
Hkrati pa je priprošnjik, da bi v nas zmagalo dobro.
Priporočimo se njemu in ostalim angelom.

Na razpolago sem dobil veliko časa.
Nekaj ga je že za menoj, nekaj še pred menoj. Vsaj tako upam.
Podarjen mi je.
Nič nisem storil zato, da bi si ga zaslužil.
Zato sem hvaležen za vsak udarec ure in za vsako novo jutro.
Ne prosim za več časa.
Prosim pa za modrost, da bi koristno napolnil svoje ure.
Da bi znal nekaj tega časa nameniti tudi temu, kar ni obveza ali dolžnost:
nekaj za tišino in zbranost,
nekaj za igro in razvedrilo,
nekaj za ljudi ob robu življenja, ki potrebujejo človeka.

Naj bo vsaka ura kot košček njive:
rad bi jo preoral,
rad bi v brazde sejal ljubezen,
take misli in besede, ki bodo obrodile sad.

Premalokrat rečemo hvala …

za dobrote in milosti, ki jih prejemamo,
za vsako novo juto,
za čas, ki nam je namenjen,
za raznoliko pot in rože ob cesti,
za ljudi, ki nam prihajajo naproti,
za ljubezen, ki jo z njimi delimo,
za izzive, ki so nam poslani kot preizkušnje,
za trenutke tihote in zbranosti,
za večerno spokojnost stvarstva
in blagost noči, ko vse potihne in ostane le spomin ...

Plodnost izvira iz stanovitnosti in sprememb.
Vedno znova nas prevzame in očara ritem narave – spreminjanje letnih časov.
Spomladi brstenje nežnih listov, poleti bujnost sočnega zelenja, jeseni pa barvitost drevja in odpadanje listja.
Skoraj se zdi, kakor da hoče narava odložiti obleko, se sleči in si privoščiti zaslužen počitek.
Pozimi pa bomo doživeli veliko tihoto, ki leži nad zasneženim gozdom …

Prvo zdravilo je molk. Bolj kot o neprijetni stvari govorimo, bolj raste. To je kot s kozarcem vode, v katerem je pesek. Če mešamo po njem, se vsa voda skali, če pa pustimo kozarec pri miru, se pesek usede na dno in voda se očisti.

Drugo zdravilo je misel na večnost. Če pomislimo kako življenje beži in kako hitro se bližamo cilju, postanejo vsakdanje neprijetnosti tako nepomembne, da se jih z lahkoto otresemo.

Tretje zdravilo zoper slabo voljo pa je veselje, ki ga pripravimo svojemu bližnjemu. To ni nič težkega. Včasih zadostuje že dobra beseda in iskreno sočutje, pripravljenost poslušati koga, ki je v stiski. In ko opazimo, da smo nekomu spet zbudili lesk v očeh in nasmeh na ustih, bomo veseli in zadovoljni tudi sami.