Na razpolago sem dobil veliko časa.
Nekaj ga je že za menoj, nekaj še pred menoj. Vsaj tako upam.
Podarjen mi je.
Nič nisem storil zato, da bi si ga zaslužil.
Zato sem hvaležen za vsak udarec ure in za vsako novo jutro.
Ne prosim za več časa.
Prosim pa za modrost, da bi koristno napolnil svoje ure.
Da bi znal nekaj tega časa nameniti tudi temu, kar ni obveza ali dolžnost:
nekaj za tišino in zbranost,
nekaj za igro in razvedrilo,
nekaj za ljudi ob robu življenja, ki potrebujejo človeka.

Naj bo vsaka ura kot košček njive:
rad bi jo preoral,
rad bi v brazde sejal ljubezen,
take misli in besede, ki bodo obrodile sad.