Ponoči so na Roški cesti ukradli spominsko obeležje afere JBTZ.

Ni kaj, to je nedvomno dejanje vredno herojev. V temi noči so pojavili uporniki, nasledniki najbolj avantgardnih NOB-jevcev, gotovo kot kakšno društvo PGC, ki je po temeljitem premisleku spoznalo svojo skrivno misijo. Mislim, da lahko krivce za to dejanje policija išče med udeleženci stožiškega OF-arskega mitinga, kjer so udeleženci jasno povedali, kaj si mislijo o samostojni slovenski državi in po čem se jim kolca.

Spomnim se kako so bili nekateri užaljeni, ko so se pojavile pobude, da bi umaknili spomenike nekdanjega totalitarnega sistema, ki jih je kar nekaj. Od spomenika revolucije, pa lajajočega Kidriča in Kardelja v množici brezimnih likvidatorjev, vosovskega likvidatorja pred Slavijo… »Ne, tega pa ne smemo storiti, to je ja naša zgodovina in narod, ki ne spoštuje svoje zgodovine, ni vreden prihodnosti…«, so nas takrat napadali tisti, ki so uspeli zaustaviti demokratične spremembe na pol poti.

In kaj lahko rečemo zdaj? Smo zdaj kaj bližje svoji prihodnosti, ali bi nekateri radi le spolirali našo preteklost in jo naredili lepo, kot sliko Doriana Greya? Ne bo šlo… Za njeno na zunaj spolirano ostjo se skriva več kot gnila notranjost. In Edvard Kardelj pač ni nič drugega kot tat, ki si je prisvojil znanstveno delo nekoga drugega in morilec, ki je pod depešo 25. junija 1945, pozval k hitrejšemu »čiščenju« političnih nasprotnikov.

Slovenci smo takim praksam leta 1990 odločno rekli NE! Na prva mesta smo postavili svobodo, demokracijo, človekove pravice in jasen upor totalitarni logiki. Zaradi tega so bili nekateri obsojeni pred vojaškim sodiščem, v tujem jeziku in konec koncev so kazen tudi odsedeli. Pomnik tega je bilo obeležje na Roški. Zdaj ga ni več.

Le zlovešči HA-HA-HA, spominja nato, da se je takrat na tem mestu dogajalo nekaj ključnega. Po 22. letih ni od tega ostalo kaj velikega. Le mali tatiči se skrivajo v zavetju noči, izmikajo stvari (celo spomenike) in si mislijo, da je to znamenje upora.

Kakšnega upora neki? Primitivizma, ki bo sprožil reakcijo na drugi strani.

Ali je bila zamenjava nekdanjega generalnega sekretarja vlade Janeza Janše Boža Predaliča z mesta načelnika grosupeljske upravne enote še isti dan, ko je nastopil funkcijo, politično ali strokovno dejanje?

Jasno, da je bilo strokovno... Prav tako, kot tudi njegovo imenovanje... Pri nas stroka rula!

»Ne veste kaj ste naredili, ko ste me izvolili!« Nekako takole je papež Frančišek vzkliknil, ko je bilo konec konklava in še »Bog vam pomagaj!« Tedaj nismo točno vedeli, kaj je hotel sporočiti, danes nam je bolj jasno.

Papež Frančišek je milo rečeno… poseben, nekonvencionalen, tak, ki ne gre v pripravljen kalup, drugačen od tistega, kar pričakuješ. To kažejo njegova dejanja, od tega, da še vedno živi v domu Marije in Marte med kardinali, do tega, da so se začele reševati zadeve, ki so bile za večino nerešljive. Celo za njegovega predhodnika Benedikta.

Policaji so aretirali duhovnika, ki se je okoli sprehajal z velikansko količino denarja. Papež je dovolil, če že ne kar spodbudil preiskavo. Naj se pride resnici do dna, naj se pove, kako je prav in če ima taka vsota kaj iskati v duhovnikovih rokah.

Denar in oblast kvarita človeka. Tudi v Vatikanu. In pri nas. Papež Frančišek se zdi na to imun. Molim za njegovo stanovitnost.

Jutri na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija, bodo slovenski škofje posvečevali nove duhovnike. Nova maša je svojevrstno slavje. Pove nam, da Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov ter odložiti svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi drugemu.

Trenutek posvečenja je vedno nekoliko vznesen, saj mladi bogoslovec stopa na pot, ki je v marsičem uganka. Povsod med verniki, še posebej v domači župniji je slišati besede veselja. Mladenič, doslej še golobradi študent, postaja »gospod«. »Med nami je zrasel, se ga spominjaš kakšno je takrat ušpičil… Danes pa postaja Gospod!« Veliko takih besed se bo izgovorilo v teh dneh, vse pa naj pridejo iz srca, od veselja. Upam, da bo tako.

Nadškof Turnšek je pred leti rekel: »Blagoslovljeni, ki prihajate v Gospodovem imenu! Veseli smo vas! Slovenski svet vas potrebuje, da nadaljujete sejanje semen Božjega kraljestva. Saj veste, tistih iz Kristusove sejalne košare, ki jih ne seje nihče drug. Veseli smo vaše novosti, ki se ne pomišlja podati na »njivo« kljub precej trdi in opusteli slovenski »zemlji«.

In res. Trend mašniških posvečenje je v upadu že kar nekaj let. Število novomašnikov upada: leta 2008 jih je bilo 12, leto pozneje 14, leta 2010 petnajst, 2011 devet, lani 7 in letos zopet 11. Vse manj mladih se odloča za duhovniški poklic. Veliko k temu pripomore majhno število otrok v družini in slaba podoba, ki jo ima Cerkev v javnosti. Mnogokrat po krivici, včasih tudi ne.

Duhovnik ni sam sebi namen. Dan je ljudem kot dar. In tega se ne zavedamo dovolj. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj duhovnikov, ki bi lahko oskrbeli okoli 900 župnij, kot jih imamo v Sloveniji. Že zdaj imajo duhovniki ponekod v upravljanju več župnij. In kdo bo potem tam lomil Sveti kruh? Kdo bo delil zakramente, obhajal bolnike in jih pripravljal na večnost? Kdo bo poučeval ljudi o veri, kdo jih bo bodril? Kdo bo tako zavzeto skrbel za vse cerkve, ki jih premoremo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v prvi vrsti kristjani sami, kajti duhovniki so vzeti izmed nas, za nas.

»Novomašnik bod’ pozdravljen,« bo v naslednjih dneh odmevalo v enajstih krajih naše domovine. Mladi fantje se bodo odpravili na delo v Gospodov vinograd. Zato je nova maša velik praznik. Nova maša v župniji je najprej zahvala Bogu. Samo on ve koliko molitev je bilo potrebnih, da je seme padlo na plodna tla. Nova maša je tudi zahvala družini iz katere duhovnik izhaja. Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih. Nova maša je končno zahvala občestvu župnije, ki je do tega velikega dogodka za krajevno in vesoljno Cerkev, pripeljala svojega novomašnika. Namreč vsak človek raste iz skupnosti in župnijskega občestva. In pravo zvesto občestvo si bo še naprej z molitvijo in prošnjo za svojega duhovnika prizadevalo za več zakramentov, za lepšo podobo duhovnika v javnem življenju, za sprejemanje ljudi potrebnih tolažbe, za služenje sočloveku, za delitev zakramentov in za vse pridige o dobroti in ljubezni, ki jih bo novomašnik opravil v prihodnjih letih.

Morda se bo kdo spraševal, kakšen je danes, v času interneta, televizije in ostalih elektronskih medijev, sploh vpliv pridig. Ne vemo, ker nismo ljudje tisti, ki dajemo rast, smo le tisti, ki sejemo… Kje so lanski sončni vzhodi? Prešli so v sadeže, v žito in zelenjavo. Postali so kruh in druga hrana, ki so nahranili ljudi. In kje so lanske dežne kapljice? Seveda smo jih pozabili, toda napojile so zemljo in opravile pomembno nalogo, njihov blagodejni vpliv pa ostaja. Podobno je z pridigami. Postanejo del življenja ljudi in jim pomagajo, da bi postali plemenitejši, bolj podobni Kristusu, okrepljeni za nebesa. Nobena pridiga tako ne bo zaman...

A po drugi strani vemo, da niso vsi duhovniki sveti. Vemo, da so med njimi tudi takšni, ki so se pregrešili proti svetemu in svetu. Vsem ostalim ljudem javno mnenje lahko oprostiti, duhovnikom ne! Zato, ker mora biti njihov moralni temelj Kristus. Ker je bil on vsem zgled do konca. Za svoje je dal tudi življenje. Veliko je svetlih duhovniških primerov, žal pa naš svet izpostavlja le tiste druge, grešne. Svetost jih ne zanima, zanima jih škandal. In če ga ni, ga naredi.

V tak svet odhaja teh 11 novih duhovnikov. »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Danes to še posebej drži. Zato je molitev in prošnja zanje še kako na mestu, da bi ostali stanovitni delavci v Gospodovem vinogradu.