Jutri na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija, bodo slovenski škofje posvečevali nove duhovnike. Nova maša je svojevrstno slavje. Pove nam, da Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov ter odložiti svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi drugemu.

Trenutek posvečenja je vedno nekoliko vznesen, saj mladi bogoslovec stopa na pot, ki je v marsičem uganka. Povsod med verniki, še posebej v domači župniji je slišati besede veselja. Mladenič, doslej še golobradi študent, postaja »gospod«. »Med nami je zrasel, se ga spominjaš kakšno je takrat ušpičil… Danes pa postaja Gospod!« Veliko takih besed se bo izgovorilo v teh dneh, vse pa naj pridejo iz srca, od veselja. Upam, da bo tako.

Nadškof Turnšek je pred leti rekel: »Blagoslovljeni, ki prihajate v Gospodovem imenu! Veseli smo vas! Slovenski svet vas potrebuje, da nadaljujete sejanje semen Božjega kraljestva. Saj veste, tistih iz Kristusove sejalne košare, ki jih ne seje nihče drug. Veseli smo vaše novosti, ki se ne pomišlja podati na »njivo« kljub precej trdi in opusteli slovenski »zemlji«.

In res. Trend mašniških posvečenje je v upadu že kar nekaj let. Število novomašnikov upada: leta 2008 jih je bilo 12, leto pozneje 14, leta 2010 petnajst, 2011 devet, lani 7 in letos zopet 11. Vse manj mladih se odloča za duhovniški poklic. Veliko k temu pripomore majhno število otrok v družini in slaba podoba, ki jo ima Cerkev v javnosti. Mnogokrat po krivici, včasih tudi ne.

Duhovnik ni sam sebi namen. Dan je ljudem kot dar. In tega se ne zavedamo dovolj. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj duhovnikov, ki bi lahko oskrbeli okoli 900 župnij, kot jih imamo v Sloveniji. Že zdaj imajo duhovniki ponekod v upravljanju več župnij. In kdo bo potem tam lomil Sveti kruh? Kdo bo delil zakramente, obhajal bolnike in jih pripravljal na večnost? Kdo bo poučeval ljudi o veri, kdo jih bo bodril? Kdo bo tako zavzeto skrbel za vse cerkve, ki jih premoremo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti v prvi vrsti kristjani sami, kajti duhovniki so vzeti izmed nas, za nas.

»Novomašnik bod’ pozdravljen,« bo v naslednjih dneh odmevalo v enajstih krajih naše domovine. Mladi fantje se bodo odpravili na delo v Gospodov vinograd. Zato je nova maša velik praznik. Nova maša v župniji je najprej zahvala Bogu. Samo on ve koliko molitev je bilo potrebnih, da je seme padlo na plodna tla. Nova maša je tudi zahvala družini iz katere duhovnik izhaja. Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih. Nova maša je končno zahvala občestvu župnije, ki je do tega velikega dogodka za krajevno in vesoljno Cerkev, pripeljala svojega novomašnika. Namreč vsak človek raste iz skupnosti in župnijskega občestva. In pravo zvesto občestvo si bo še naprej z molitvijo in prošnjo za svojega duhovnika prizadevalo za več zakramentov, za lepšo podobo duhovnika v javnem življenju, za sprejemanje ljudi potrebnih tolažbe, za služenje sočloveku, za delitev zakramentov in za vse pridige o dobroti in ljubezni, ki jih bo novomašnik opravil v prihodnjih letih.

Morda se bo kdo spraševal, kakšen je danes, v času interneta, televizije in ostalih elektronskih medijev, sploh vpliv pridig. Ne vemo, ker nismo ljudje tisti, ki dajemo rast, smo le tisti, ki sejemo… Kje so lanski sončni vzhodi? Prešli so v sadeže, v žito in zelenjavo. Postali so kruh in druga hrana, ki so nahranili ljudi. In kje so lanske dežne kapljice? Seveda smo jih pozabili, toda napojile so zemljo in opravile pomembno nalogo, njihov blagodejni vpliv pa ostaja. Podobno je z pridigami. Postanejo del življenja ljudi in jim pomagajo, da bi postali plemenitejši, bolj podobni Kristusu, okrepljeni za nebesa. Nobena pridiga tako ne bo zaman...

A po drugi strani vemo, da niso vsi duhovniki sveti. Vemo, da so med njimi tudi takšni, ki so se pregrešili proti svetemu in svetu. Vsem ostalim ljudem javno mnenje lahko oprostiti, duhovnikom ne! Zato, ker mora biti njihov moralni temelj Kristus. Ker je bil on vsem zgled do konca. Za svoje je dal tudi življenje. Veliko je svetlih duhovniških primerov, žal pa naš svet izpostavlja le tiste druge, grešne. Svetost jih ne zanima, zanima jih škandal. In če ga ni, ga naredi.

V tak svet odhaja teh 11 novih duhovnikov. »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Danes to še posebej drži. Zato je molitev in prošnja zanje še kako na mestu, da bi ostali stanovitni delavci v Gospodovem vinogradu.