Kreg pobira energijo in težke besede, pa čeprav so izrečene s še tako plemenitim namenom, duha vedno potegnejo navzdol...

Bliža se devetnajsta obletnica začetka našega radia. V nedeljo bo v ljubljanskem Cankarjevem domu slavnostni koncert s katerim bomo tradicionalno obeležili jubilej. Kdo bi si lahko mislil, da se lahko življenje tako »poheca« in te iz pedagoško likovnih vod (kar sem študiral) pripelje delat v medij. In to nekaj poseben medij, za katerega ne veljajo prav vsa medijska pravila. S tem mislim recimo to, da naš obstoj ni odvisen samo od dobrega obrtnega dela, ampak k temu veliko pripomore tudi splošna družbena klima oz (ne)naklonjenost do Cerkve.

Kljub vsemu smo se v tem času naučili živeti s tem. Nikoli nas ne bodo imeli vsi radi, nikoli ne bomo vsem sprejemljivi. A kljub temu si ne pustimo vzeti elana in volje, da bi vendarle ponujali nekaj drugačen, bolj evangeljski pogled na našo stvarnost.

Ko smo pred toliko leti začenjali, so bili naši začetki skromni. Tehnika se je ravno v tistem času, počasi a vztrajno, iz analogne spreminjala v digitalno. Tako smo v začetku še predvajali glasbo iz vinilnih plošč, trakov in kaset, kasneje iz DATov, minidiscov in zgoščenk, danes pa je vse varno shranjeno v računalnikih, kjer ti en sam klik omogoča krmiljenje programa do sekunde natančno. Tehnologija je zelo napredovala, a vendar je tehnologija le v službi ljudem. Če jo znamo izkoristiti, bo delala za nas, drugače proti nam…

Ko smo v začetku snemali prispevke, je bila naša naloga vezana zgolj na radijski program, kjer smo prispevek, oddajo, objavili. Danes je to le del našega dela. Še vedno snemamo prispevke in jih objavljamo v programu, vendar jih objavljamo tudi v informativnih oddajah, na spletu, v blogih, občasno snemamo video sliko in jo ponujamo preko spleta. Povezani smo z nekaterimi svetovnimi agencijami, ki nam omogočajo spremljanje dogodkov po svetu. Skratka nismo več samo radio, ampak »večmedijski portal«.

Nekaj pa se kljub vsemu v teh letih ni spremenilo. Še vedno smo dober kolektiv, ki prispeva veliko osebnega angažmaja. Še vedno uživamo v kreativnosti, ko se je v nekaj trenutkih treba odločiti, kako bo izgledalo javljanje, kaj bomo izpostavili, ali kako sploh prišli do zanimivega sogovornika.

V teh letih nismo več neznanka. In če se vrnem na začetek k gala koncertu, ki je tudi eden izmed naših zaščitnih znamenj, spet bo pokazal kako razumemo svojo vlogo v javnosti. Dve urici zabavnih vsebin na duhovnih temeljih, ki bosta tudi izobraževali in informirali.

Prepričan sem, da vam ne bo žal, če boste praznovali z nami!

Za vsako dejanje, ki ga storimo in ni v celoti odvisno od nas, je potrebno neke vrste zaupanje. Ko se otrok uči plavanja, mora imeti poleg znanja tudi zaupanje v svojega učitelja, da mu bo pomagal v primeru, če bi šlo kaj narobe. Beseda zaupanje pomeni temeljno prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se njega pričakuje. In če ob tem razmislimo še o etimološkem korenu besede zaupanje, ki je upanje, pomeni pa duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, je jasno, da gre za eno temeljnih stvari v življenju.

Predstavljajmo si, da bi imeli z zaupanjem težave. V vsakem dejanju, bi lahko videli zaroto, ne bi imeli prijateljev in večinoma bi čemeli za dvakrat zapahnjenimi durmi, ker bi se nam vedno lahko kaj zgodilo…

Kljub vsemu si moramo priznati, da imamo večkrat težave z zaupanjem. K temu nas silijo tudi življenjske okoliščine in vseprevečkrat omajano zaupanje. Žal tudi med prijatelji, žal tudi na mestih, kjer pa se od nas pričakuje, neko temeljno zaupanje. Kdo bo pri peku kupil kruh, če mu ne zaupa, da je ta dober? Enkrat se bo lahko prevaral, a naslednjič, ga bo kupil drugje. Zaupanje je torej kot sol v življenju, če je ni, življenje ni okusno.

Vse to mi prihaja na misel, ko razmišljam o nas starših, kako nezaupljivi smo do vsega, kar prihaja v stik z našimi otroki. Ne zaupamo vzgojiteljicam v vrtcu, ne zaupamo šolam in učiteljem, ne zaupamo prometu in seveda še najmanj zaupamo našim otrokom. Na zunaj se sicer zdi, da jim v vsem ustrežemo, da jih poslušamo in skušamo na vsakem koraku ugoditi njihovim željam in potrebam. A resnica je pač popolnoma drugačna! Želimo imeti le nadzor, ker nam manjka temeljnega zaupanja!

Naj malo pojasnim. Otrokom nismo kupili mobilnega telefona zato, da bo lahko poklical kakšnega sošolca, ali igral na njem igrice, pač pa zato, da ga lahko vedno pokličemo in vemo kje je in kaj dela. Telefona torej nima zaradi sebe ampak zaradi nas.

Včasih, če je otrok dobil slabo oceno, je bilo to znamenje, da se bo treba več učiti in za šolo žrtvovati več časa. Danes moramo takoj preveriti, kje se je zataknilo, če se ni kje zgodila kakšna krivica, če morda učiteljica ni imela slabega dneva, ali otroku ni bilo slabo. Vse več staršev vozi svoje otroke v šolo, kajti javnemu prevozu pač ne gre zaupati… in tudi otrokom ne, da ne bodo zamujali…

In take anomalije gredo kar naprej. Starši se organizirajo in šolam predpisujejo, kako morajo njihove otroke motivirati, da jih bo snov zanimala, da jim šola ne bo preveč stresna, kje bi v bližini šole lahko stal še kakšen prehod za pešce, ali kaj se bodo učili pri spolni vzgoji. Znašli smo se v situaciji, ko lahko dobro organizirani starši na svetih šole nad vodstvom šol izživljajo svoje temeljno nezaupanje vanje, v učitelje, v njihove odločitve.

Zakaj ne zmoremo enkrat samo zaupati? So danes naši otroci kaj bolj vzgojeni, kot smo bili mi, glede na zaupanje naših staršev v takratno šolo? Ali s svojimi pobudami res delamo zgolj v prid naših otrok, ali zgolj krmimo lastno nezaupanje? Zelo vesel bom, če je v ozadju samo skrb, da bi bilo vsem boljše.

Podpisal sem peticijo proti obdavčitvi nepremičnin, kot si jo je zamislila vlada Alenke Bratušek. Do trenutka, ko to pišem (5.11. ob 23.26) je peticijo podpisalo že 15335 podpisnikov. Za dva dneva je to dokaj visoka številka, ki obeta do konca tedna kakih 50. tisoč podpisov.

Kljub vsemu pa je vprašanje, ali bi kakršnakoli številka sploh premaknila miselnost te vlade. Namesto, da bi zarezali v prihodke javnega sektorja, so se odločili za uravnilovko za vse, kar bi bilo pravzaprav sprejemljivo, če bi šlo za začasen »krizni davek« in ne strukturen ukrep.

Samo prevzem obveznosti dveh propadlih bank, ki so ju vodili ljudje blizu zdajšnjim oblastnim strukturam, nas bo stal okoli 450 milijonov…

Zakaj tistega kar zmorejo, ne plačajo lastniki zasebnih bank z lastnim premoženjem? Ne bo ga dosti, saj vem, bo pa ljudem dalo pozitiven impulz, da ne moreš spraviti toliko posameznikov in podjetij na »kant« in za to ne nositi nobenih posledic…

Po vložitvi kazenske ovadbe zoper nekdanjega visokega partijskega funkcionarja Mitjo Ribičiča, bodo v četrtek 7. 11. pripravili tudi predstavitev ovadbe zoper Silva Gorenca, Boris Mužiča in Marjana Orožna, zaradi kaznivega dejanja ugrabitve in umora po kazenskem zakoniku Republike Avstrije.

Ovadbo bo predstavil Roman Leljak, predsednik Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine Republike Slovenije.

Silvo Gorenc kot zvezni načelnik UDV, Boris Mužič kot načelnik Slovenske UDV in Marjan Orožen kot republiški sekretar za notranje zadeve, so leta 1972 v Salzburgu ugrabili Stjepana Crnogorca in ga ilegalno prepeljali v Slovenijo. V Sloveniji je bil po zaslišanju likvidiran.

Ponaredili so slovenski potni list z lažnim imenom Marko Golac. Potni list bo na vpogled novinarjem. Ohranjeni so vsi osebni predmeti Stjepan Crnogorca, ohranjen je zvočni zapis njegovega zaslišanja in v rokopisu njegova izjava, ki jo je pred smrtjo podal UDV Sloveniji.

Za izvedbo akcije so uporabili devet sodelavcev UDV, vsi so bili slovenski državljani. Kaznivo dejanje v Republiki Avstriji ni zastaralo. V primeru, da bo Republika Hrvaška sprejela ustavno spremembo o nezastaranju tovrstnih kaznivih dejanj, bo zaradi vpletenosti v umore hrvaških državljanov preganjano več kot 50 slovenskih državljanov.

Obeta se nam zanimiv obračun z ljudmi, ki se ničesar ne spomnijo…