Za vsako dejanje, ki ga storimo in ni v celoti odvisno od nas, je potrebno neke vrste zaupanje. Ko se otrok uči plavanja, mora imeti poleg znanja tudi zaupanje v svojega učitelja, da mu bo pomagal v primeru, če bi šlo kaj narobe. Beseda zaupanje pomeni temeljno prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se njega pričakuje. In če ob tem razmislimo še o etimološkem korenu besede zaupanje, ki je upanje, pomeni pa duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, je jasno, da gre za eno temeljnih stvari v življenju.

Predstavljajmo si, da bi imeli z zaupanjem težave. V vsakem dejanju, bi lahko videli zaroto, ne bi imeli prijateljev in večinoma bi čemeli za dvakrat zapahnjenimi durmi, ker bi se nam vedno lahko kaj zgodilo…

Kljub vsemu si moramo priznati, da imamo večkrat težave z zaupanjem. K temu nas silijo tudi življenjske okoliščine in vseprevečkrat omajano zaupanje. Žal tudi med prijatelji, žal tudi na mestih, kjer pa se od nas pričakuje, neko temeljno zaupanje. Kdo bo pri peku kupil kruh, če mu ne zaupa, da je ta dober? Enkrat se bo lahko prevaral, a naslednjič, ga bo kupil drugje. Zaupanje je torej kot sol v življenju, če je ni, življenje ni okusno.

Vse to mi prihaja na misel, ko razmišljam o nas starših, kako nezaupljivi smo do vsega, kar prihaja v stik z našimi otroki. Ne zaupamo vzgojiteljicam v vrtcu, ne zaupamo šolam in učiteljem, ne zaupamo prometu in seveda še najmanj zaupamo našim otrokom. Na zunaj se sicer zdi, da jim v vsem ustrežemo, da jih poslušamo in skušamo na vsakem koraku ugoditi njihovim željam in potrebam. A resnica je pač popolnoma drugačna! Želimo imeti le nadzor, ker nam manjka temeljnega zaupanja!

Naj malo pojasnim. Otrokom nismo kupili mobilnega telefona zato, da bo lahko poklical kakšnega sošolca, ali igral na njem igrice, pač pa zato, da ga lahko vedno pokličemo in vemo kje je in kaj dela. Telefona torej nima zaradi sebe ampak zaradi nas.

Včasih, če je otrok dobil slabo oceno, je bilo to znamenje, da se bo treba več učiti in za šolo žrtvovati več časa. Danes moramo takoj preveriti, kje se je zataknilo, če se ni kje zgodila kakšna krivica, če morda učiteljica ni imela slabega dneva, ali otroku ni bilo slabo. Vse več staršev vozi svoje otroke v šolo, kajti javnemu prevozu pač ne gre zaupati… in tudi otrokom ne, da ne bodo zamujali…

In take anomalije gredo kar naprej. Starši se organizirajo in šolam predpisujejo, kako morajo njihove otroke motivirati, da jih bo snov zanimala, da jim šola ne bo preveč stresna, kje bi v bližini šole lahko stal še kakšen prehod za pešce, ali kaj se bodo učili pri spolni vzgoji. Znašli smo se v situaciji, ko lahko dobro organizirani starši na svetih šole nad vodstvom šol izživljajo svoje temeljno nezaupanje vanje, v učitelje, v njihove odločitve.

Zakaj ne zmoremo enkrat samo zaupati? So danes naši otroci kaj bolj vzgojeni, kot smo bili mi, glede na zaupanje naših staršev v takratno šolo? Ali s svojimi pobudami res delamo zgolj v prid naših otrok, ali zgolj krmimo lastno nezaupanje? Zelo vesel bom, če je v ozadju samo skrb, da bi bilo vsem boljše.