"Slovenija je velika. V njej je upanje in veliko dobrega, zato moramo biti bolj optimistični," se v teh dneh sliši na različnih koncih Slovenije. "To pravi nekdo, ki je bil do vratu v smeteh. Govorim iz življenja in iz prepričanja," dodaja misijonar iz Madagaskarja, lazarist Peter Opeka. Za njegovo slovensko ime so se odločili organizatorji Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki so v ponedeljek pripravili srečanje z njim v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani in dovolite, da ga uporabljam tudi jaz v tem zapisu.

Prepričan sem, da so srečanja z njim tako dobro obiskana tudi zato, ker za razliko od podobnih prireditev, kjer je moč slišati večinoma črnoglede napovedi o našem stanju, tu prevladujejo predvsem optimizem, veselje in ljubezen do bližnjega, torej solidarnost. Misijonar Peter Opeka je kot velik aspirin ali obliž za naše razbolele duše, ki jih pestijo bolezni sodobnega zahodnega sveta, kot so neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti...

Peter Opeka pravi: „Če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. Merila za revščino, ki veljajo v Sloveniji, so seveda drugačna kot na Madagaskarju. Toda sem na strani vseh, ki so zapostavljeni. Ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.“

Misijonarjev optimizem je nalezljiv. Kljub tolikim stiskam, kljub težkim primerom življenja na Madagaskarju, ki jih opisuje, ne izgublja upanja. Poudarja, da Slovenci skrbimo, da dnevni obrok riža v njegovi skupnosti na Madagaskarju dobi 7000 otrok in to kljub krizi. Kot da je moral priti k nam ravno ob tem času in nam povedati spodbudne besede.

Ob tem sem se spomnil na slavnostni govor nekdanjega ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Jožeta Mlakarja, ki je na akademiji ob 20 letnica ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije med drugim dejal: »Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Petru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Da si želimo verjeti tem drobnim nasvetom o dobroti in solidarnosti, pričajo množice ljudi, ki prihajajo na srečanja z misijonarjem. Ta je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Do preloma v družbi pa bo prišlo šele takrat, ko bomo njegove besede vzeli zares. Namreč še kako drži, ko pravi: „Če gremo od maše domov enaki in ne boljši, kot smo bili pred njo, potem to ni pravo doživljanje maše.“ Misijonar Peter Opeka je primer dobre prakse, ki bi si ga morali večkrat vzeti za vzgled. Vsaj takrat, ko se namesto odločnega ukrepanja raje zatekamo k brezplodnemu jamranju in nerganju. Začeti je treba pri sebi in v svoji bližnji okolici. Ko bodo vidni prvi rezultati, ne bo več razlogov za to, da bi se pogovarjali o tem, da še ne vidimo luči na koncu tunela. Poleg vsega, so razmere pri nas praktično neprimerljive s tistimi na Madagaskarju...

Zato bi se, ko razmišljam o razlogih za upanje, še enkrat rad ozrl k Zavodu sv. Stanislava in njegovi 20 letnici. Tudi obstoj takega zavoda je razlog za optimizem. Vsi ti mladi, ki so v 20. letih obiskovali gimnazijske učilnice so kot seme razneseno naokoli. Ko sem opazoval, kaj vse so pripravili na akademiji, sem imel prav podoben občutek kot ob srečanju s Petrom Opeko. Bilo je veliko veselja, optimizma, hkrati pa raznovrstnih talentov in znanja združenega z napori za dosego plemenitega cilja. Prepričan sem, da se bodo tudi ta semena slej ko prej razrasla v mogočno drevo.

Potem pa je tukaj še 19 letnica Radia Ognjišče. Na pravkar minulem gala koncertu v Cankarjevem domu, kjer smo začeli z obeleževanjem tega dogodka, je dvakrat nagovorili poln avditorij tudi Peter Opeka. „Za otroka, ki je prišel na svet in od očeta in matere ni zahteval, da naj se rodi na Madagaskarju, na smetišču ali na trgu ali na cesti, otrok je rojen in je tam in nekdo mu mora ponuditi roko. In to delamo 24 ur na dan,“ dodal je, da je kljub temu, da ni rojen tam „romar za te otroke“. „Hvala vam za pomoč tem otrokom, za katere danes nudimo šolo in vzgojo. 11.328 otrok je bilo vpisanih v naših šolah preden sem šel iz Madagaskarja in za te otroke danes prosim pomoč,“ je nagovoril Opeka.

Njegov glas se je s pomočjo Radia Ognjišče razširil in nagovoril vse ljudi, ki so mu hoteli prisluhniti. Kaj ni razlog za upanje tudi to, da je mogoče njegovemu sporočilu prisluhniti na tak način? Če ne bi bilo tega medija, to ne bi bilo mogoče.

Razlogov za upanje je torej več, le mi imamo včasih tako zamegljena očala, da skoznja ne posije sonce. Za to smo večkrat krivi sami. Nismo se potrudili in z njih obrisali umazanijo in mastne madeže. Raje smo pestovali svoj slabo voljo in tarnali, kako je vse narobe. A del krivde za nastale razmere moramo sprejeti tudi sami in nato odreagirati. Ko spoznaš napako, jo je treba popraviti.

Ne bo treba začeti na malgaškem smetišču. Naše težave niso povezane z več kot devetdesetimi odstotki ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ampak so povezane z našim dojemanjem revščine. Ko bomo to ugotovili in se po tem ravnali, bo odpadlo ogromno razlogov za nezadovoljstvo in bolj jasno se bodo pojavili tudi razlogi za upanje.

Naj še končam z besedami misijonarja Petra Opeka, ki je odgovoril na vprašanje, kakšen recept ima za Slovenijo: „Ni recepta, samo zavedati se moramo, da imamo v sebi Božjo moč in ljubezen. Ta ljubezen nas sili, da gremo k tistemu, ki potrebuje našo pomoč. S tem damo upanje drugemu in samemu sebi!“

Koncert v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je v popolnosti uspel!

Aleksander Mežek

Alenka Godec

Ob zadnji pesmi z Anderejem Jermanom.

Irena Vidic

Irena Vrčkovnik

Modrijani

Skupina Glorija

Nuška Drašček

Posebni gost, misijonar Pedro Opeka.

Vsi nastopajoči: Iva Stanič, Aleksander Mežek, Alenka Godec, Jože Vidic, Irena Vrčkovnik, Dada Kladenik, Nuška Drašček, Marjan Bunič, Simona Vodopivec Franko in Irena Vidic.

Zavod sv. Stanislava je pred nekaj dnevi obeležil 20 letnico ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije. Na god zavodskega zavetnika sv. Stanislava je bila v šolski telovadnici tudi slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim gimnazijcem za uspehe na lanski maturi. Na akademiji je javne pohvale iz rok direktorja prejelo 9 maturantov, ki so bili odlični na maturi in so prejeli 28 točk ali več. Apostolski administrator msgr. Glavan je izročil častne listine 38 maturantom, ki so bili zlati na maturi in hkrati tudi odlični vsa štiri leta šolanja. Vsi ti dijaki so tudi vpisani v Zlato knjigo, poleg njih pa še sedem dijakov, ki so posebej oblikovali šolsko skupnost v času svojega šolanja.

Zavodarji so pripravili tudi izjemno kakovostno akademijo s predstavitvijo dela vseh skupin, ki delujejo v Zavodu, od Osnovne šole Alojzija Šuštarja do mladih plezalcev in plesalk. Slavnostni govornik je bil tokrat prvi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije Jože Mlakar. Iz njegovega govora izdvajam nekaj poudarkov, ki lahko komu dajo misliti:

»Večina življenjskih modrosti se je iz roda v rod prenašala po ustnem izročilu, s staršev na otroke, z dedkov in babic na vnuke pa tudi s prižnic in šolskih katedrov. Res se je nekaterih modrosti že prijela rja, a to ni razlog, da jih v imenu modernosti in naprednosti zavržemo. Rja se prime vsakega orodja, ki ga ne uporabljamo. To se zgodi, če preveč nepremišljeno posežemo po novem, če zamenjamo jezik in govorimo o otrokovih pravicah, namesto o skrbi za otroke, če uporabljamo besedo starš, namesto mati in oče, če je naš bližnji partner, in ne mož ali žena, če govorimo o mladostniku, namesto o dekletu in fantu, če otroka zasvajamo namesto osvobajamo, če mu ponujamo žur namesto igre, in če je lažje doseči magisterij in doktorat, kot poklic, v katerem bi lahko uresničili svoje sanje in toliko zaslužili, da bi dostojno preživljali družino.«

»Šolska oblast si z vsemi močmi prizadeva ohraniti preživeli učni in vzgojni koncept, ki zlasti v zadnjem času postaja nemogoča ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. V njenih dokumentih se nenehno pojavljajo fraze, v katerih mrgoli besed, kot so: razvoj, prenova, modernizacija, posodabljanje, v resnici pa gre za cepetanje na mestu in celo drsenje nazaj.«

»Ena od zmot pozitivizma, ki skozi in skozi prežema naš šolski sistem, je v prepričanju, da se vse človekove dejavnosti nenehno nadgrajujejo z naprednejšimi spoznanji in da se izkušnje in znanje starih lahko spregledajo in pozabijo. Od tod besede o posodabljanju pouka, o novih vzgojnih konceptih in podobno. Na področju naravoslovnih znanosti in v tehniki človeštvo res napreduje, na področju medčloveških odnosov, pa le mukoma napredujemo in še vedno je Jezusova zapoved Ljubi svojega bližnjega skoraj nedosežen ideal. Še na nobenem področju niso moderne človekove dejavnosti doživele takšnega poloma, kot ravno na področju medsebojnih odnosov. In to kljub napredku sociologije, psihologije, filozofije in drugih t. i. humnističnih ved, ki so se najbolj razvile prav v 20. stoletju, stoletju krvavih revolucij in vojn.«

»Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Pedru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Spet imamo manjši vihar. Evropska ljudska stranka je izdala resolucijo o Sloveniji, ki dviga mnogo prahu. Če bi šlo zgolj za »eno strankarsko zadevo« potem bi bile tako burne reakcije popolnoma odveč. Zakaj bi se »vrh naše politike« ukvarjal s strankarskimi resolucijami? Spomnimo se, da je bila pred leti sprejeta Evropska resolucija o totalitarizmih, ki je na veliko višjem nivoju, pa se je naš parlament z njo zgolj seznanil… Zdaj pa tak upor proti »strankarski zadevi«. Morda je kritike zabolelo, da je bila resolucija sprejeta brez glasu proti? Morda jim ni prav, da so zaskrbljeni nad stanjem pri nas? Morda, da ugotavljajo neprijetne stvari, recimo da sodišča ne sodijo v razumnem roku, ali da nismo izvedli lustracije, ali pa da jim je slovenski minister lagal v obraz?

Ampak zakaj tak krah? Pa saj vsi, ki živimo tukaj vemo, da je stanje pri nas zaskrbljujoče, vemo da sodišča svojega dela ne opravljajo kot bi se v pravni državi od njih pričakovalo, vemo tudi da nismo razčistili s preteklostjo in da pri nas otroci ponekod še vedno natikajo titovke in prepevajo revolucionarne pesmi tudi vemo, pa čeprav bi to kak minister rad zamolčal…!

Zakaj torej toliko nejevolje, toliko omalovaževanja, toliko gorkih besed? Odgovor je seveda na dlani. Nekdo se je v povedanem prepoznal in zdaj skuša storiti vse, da bi zmanjšal pomen povedanega. Morda je najbolj užaljeno in gorko reagiral »veliki demokrat« Ivo Vajgl (Zares), ki je »resolucijo EPP označil kar za "novodobno resolucijo informbiroja". Spomnil je, da tovrstna praksa za EPP ni nenavadna. "EPP se vedno znova izpostavlja v obrambo svojih politikov, svoje opcije v različnih državah, ki so v težavah zaradi svojega početja," je dejal. Pravi, da so v EPP stalno branili tudi nekdanjega italijanskega premierja Silvia Berlusconija, podpirali nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, Salija Berisho v Albaniji in Triana Basescuja v Romuniji.« Pravzaprav bi si vsi zaslužili prebrati, kakšna je bila vloga g. Vajgla v primeru Kocbek, ki ja lepo opisan v knjigi njegovega nekdanjega strankarskega kolega Igorja Omerze. Da človek s tako totalitarnim pedigrejem, kot ga ima Vajgl, govori na tak način o resoluciji EPP-ja kot informbirojevski, je svojevrstna farsa!

Skratka, če mački stopiš na rep zamijavka. Če se o tem pogovarjamo na domačem terenu, nas ignorirajo in se izmikajo, če pa pride glas od tem od zunaj, potem je takoj halo in velike besede o neodvisnosti sodstva, pa o vmešavanju v naše notranje zadeve, pa o pritiskih in podobno.

Kaj ne bi bilo veliko bolj elegantno vse skupaj demantirati z dejanji?

Naj sodniki že izpeljejo proces Parija do konca in, če tako kažejo dokazi, Janšo obsodijo ponovno. Pokopljimo svoje umrle in zaključimo že enkrat z našo preteklostjo in delitvami. S tem bomo Evropi najlažje sporočili, da pri nas ne nasedamo totalitarnim vzorcem in končno, postavimo visoke standarde za politiko. Kdor se jih ne drži, naj odide s položaja. To bo najbolje demantiralo izrečene izjave EPP. Veliko bolj kot pa velike in predvsem užaljene besede.

In da se razumemo, vse zapisano velja tako za levo kot tudi za desno stran političnega spektra!

Težak čas živimo. Na slabe novice, kot paradigmo našega časa smo se kar navadili. Neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti, kjer so slabi fantje za svoja dejanja še nagrajeni, so naša stalnica. Utajevanje davkov in siva ekonomija sta nacionalni šport morda podedovan iz časov, ko še nismo imeli svoje države in je bilo goljufanje države pač znamenje upora proti tujcem.

Tudi Papež Frančišek je spet spregovoril na to temo in nas pozval k odgovornosti. Njegove besede izrečene pri jutranjem bogoslužju v domu sv. Marte so ostre: „Človek, ki se razglaša za dobrotnika Cerkve, kateri daruje denar, medtem ko z drugo roko krade, bodisi državi bodisi revnim, je krivičnik, ki živi dvojno življenje. Tak človek zasluži, kot pravi Jezus sam, da bi mu na vrat obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje.“ „Jezus je tem ljudem govoril licemerci ali "pobeljeni grobovi". Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvih kosti in razkroja.“

Morda se komu zdijo te besede nenavadne, zelo ostre, a so po drugi strani pričakovane, saj evangelij ni beseda „čehljanja ušes“, ampak napotek za življenje, ki ga mora vsak od nas vzeti zares, če se želi v resnici imenovati kristjan.