Morda ne veste, da imamo novinarji pred kakšnim pomembnim dogodkom, včasih informacijo več, ki pa je ne smemo objaviti, dokler se dogodek ne zgodi. Temu se reče novinarski embargo. Informacija je znana in tako se lahko do dogodka nanjo bolje pripravimo, poiščemo gradivo, preberemo materiale in podobno. Emabargov se načeloma držimo, saj se v nasprotnem zgodi, da jih viri naslednjič ne posredujejo in potem se je vedno potrebno znajti v zadnjem trenutku.

Za področje kulture pride embargo objave največkrat ob Prešernovih nagradah. Ne bom razglabljal o tem, zakaj se mi to skrivanje nagrajencev zdi nepotrebno, saj jih moramo potem v nekaj urah intervjuvati vsi mediji. Verjetno veste, da nam tega že zakoni fizike ne omogočajo. Na najslabšem so seveda nagrajenci in pa zainteresirana javnost. Ampak red je red in … razumemo!

Danes je denimo slovenska tiskovna agencija objavila embargo, ki pa ga dve od časopisnih hiš nista spoštovali. Seveda gre Dnevnik in Delo. Na prvi strani sta sliki Mikija Mustra in Andreja Brvarja, ki bosta prejela veliki Prešernovi nagradi za življenjsko delo. Na notranjih straneh pa so našteti še vsi ostali nagrajenci nagrad Prešernovega sklada plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštrek, slikar Marko Jakše, skladatelj Jure Pukl, pesnik in prevajalec Marjan Strojan, igralka Pia Zemljič in skladatelj Vito Žuraj. Dnevniku in Delu se je s to objavo posrečila popolna diverzija in konkurenca, ki se je embarga držala je izpadla neobveščena...

Kot tolažbo sebi in drugim pa naj navedem, da Dnevnik tokrat ni objavil, da bomo danes v soboto (7. februaraja) ob 12. uri dobili novega ljubljanskega pomožnega škofa. Globoko grlo ljubljanske nadškofije, ki je novinarje Dnevnika sicer vsaj en dan pred ostalimi (tudi novinarji katoliških medijev) pridno obveščalo o vseh stvareh, ki se šele morajo zgoditi, je tokrat zatajilo. Le kaj naj bi to pomenilo? In kdo bo novi škof?

Oprostite, embargo do 12.h! Zdaj pa že lahko rečem, to je France Šuštar!

In še trije utrinki s podelitve Prešernovih nagrad:

Igralka Pia Zemljič

V četrtek zvečer (5. 2. 1015 ob 19.h) v centru Kazina vodim okroglo mizo z zgornjim naslovom. Skupaj jo pripravljamo civilno družbena pobuda Resnica in sočutje, spletni portal Časnik.si, Socialna akademija in Radio Ognjišče. Sodelovali bodo predsednica NSi, predlagateljica zakona Ljudmila NOVAK, arheologinja in muzeologinja, ddr. Verena PERKO, zgodovinar dr. Mitja FERENC in predsednik Nove Slovenske zaveze Peter SUŠNIK.

Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je število vseh slovenskih žrtev druge svetovne vojne 99823, od tega jih 14.885 ni pokopanih v človeka dostojna zadnja prebivališča. V to številko niso všteti tujci, vojni ujetniki in civilisti hrvaške, srbske, bosanske, albanske, nemške in italijanske narodnosti. Žrtve množičnih povojnih pobojev so bile usmrčene povečini brez obsodbe, pisni podatki o kraju usmrtitve posamične žrtve z imenom in priimkom praviloma niso znani ali dostopni.

Konec preteklega leta je stranka NSi poslala poslanskim skupinam in zainteresirani javnosti v javno razpravo predlog zakona o dostojnem pokopu, s katerim želijo »narediti korak naprej v odkrivanju in razumevanju naše polpretekle zgodovine«. Po besedah predsednice NSi, Ljudmile Novak, je pokop mrtvih »temeljno civilizacijsko načelo in vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa, do groba in spomina«.

Vprašali se bomo zakaj bi tak zakon lahko bil sporen, kajti dejstvo je, da še vedno ni splošnega konsenza o njem. Cilj predloga Zakona o dostojnem pokopu je celovita ureditev področja prikritih vojnih grobišč za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, s čimer bo vsem padlim zagotovljena pravica do dostojnega pokopa. Predlog zakona ureja predvsem pravno podlago za nadaljnje delo na področju odkrivanja prikritih vojnih grobišč in njihovega vpisa v register vojnih grobišč, identifikacijo žrtev v teh grobiščih in nato njihov dostojen pokop ter obeležitev grobišča. V Sloveniji že imamo od leta 2003 Zakon o vojnih grobiščih. V pogovoru se bomo vprašali tudi v čem je zdajšnji zakon pomanjkljiv oz. česa ta zakon ne ureja v zadostni meri.

Prepričan sem, da je 70 let po koncu druge svetovne vojne napočil skrajni čas za dokončno ureditev vprašanja o dostojnem pokopu vseh žrtev druge svetovne vojne in revolucije. Kako torej združiti moči za skupen nastop?

Pridite jutri na okroglo mizo in morda tudi vi prispevajte kakšno pobudo.

Pade nekaj snega in je vse narobe. Krivi smo seveda ljudje, jasno. Na cesti se je zgodila nesreča in namesto, da bi prišel na cilj ob določeni uri, obtičim v koloni. Vmes kličem in povem, da zamujam zaradi prometa. »Seveda,« pravi razumevajoči glas. Debela ura se je naredila, a na cilj sem prišel. Nato sedim v čakalnici in čakalna vrsta spet ne drži. Pol ure dlje je bilo treba čakati na pregled. Kljub temu sem vesel, da je vse končno za mano, čeprav z zamudo. Pogledam na uro in se odpravim domov, kjer žena pripravlja kosilo. Le nekaj drobnih minut po uri prihitim, a se je juha že hladi. Ti šment. »Danes ne bomo uspeli skrpati konca s koncem,« pomislim!

Ko po kosilu z ženo posediva še ob kavi slišim glas na radiu, ki po reklamah pravi, da je ura točno sedemnajst in ena minuta. Tudi tam zamujajo. Samo minutko, a dovolj, da se zamislim, koliko mi pomeni čas. Vse zamude, ki so se zgodile danes, so bile razložljive in odpustljive, kajti le ljudje smo in sneg pada. Razumem.

Ko pa smuča Tina Maze in ji zlata medalja na svetovnem prvenstvu uide za tri stotinke sekunde … Ne razumem. Še dobro, da Tina sama pravi: »Jaz sem vseeno vesela. Za stotinkami ne žalujem.«

Kljub temu, da je že februar in da že razmišljamo o zimskih počitnicah, morda kdo tudi o pomladi, je šele zdaj izzvenel božični čas. Konec tedna smo pospravili jaslice, pa božično drevesce in iznad mize odstranili božična voščila. Tudi lučice, ki so še do danes svetile na stari jablani pred hišo, smo ugasnili. V radijskem programu so se še danes, sicer bolj redko pa vendar, oglasile božične melodije. Pri bogoslužju na Svečnico smo lahko ponekod še slišali Sveto noč, ki se zdaj do 24. decembra poslavlja. Mirno je odšel božični čas. Mirneje, kot je izgledalo v decembru. Tudi snežinke so prav počasi naletavale in vsaj sneg nas še spominja na Božič.

V srcih bomo nosili ta milostni čas rojstva. Takrat, ko bo težko, nas bo srce opomnilo, da ob vsakem času lahko najdemo trenutke blagoslova. Naj se ti, tako kot puhasti sneg, počasi nalagajo na nas.