Pade nekaj snega in je vse narobe. Krivi smo seveda ljudje, jasno. Na cesti se je zgodila nesreča in namesto, da bi prišel na cilj ob določeni uri, obtičim v koloni. Vmes kličem in povem, da zamujam zaradi prometa. »Seveda,« pravi razumevajoči glas. Debela ura se je naredila, a na cilj sem prišel. Nato sedim v čakalnici in čakalna vrsta spet ne drži. Pol ure dlje je bilo treba čakati na pregled. Kljub temu sem vesel, da je vse končno za mano, čeprav z zamudo. Pogledam na uro in se odpravim domov, kjer žena pripravlja kosilo. Le nekaj drobnih minut po uri prihitim, a se je juha že hladi. Ti šment. »Danes ne bomo uspeli skrpati konca s koncem,« pomislim!

Ko po kosilu z ženo posediva še ob kavi slišim glas na radiu, ki po reklamah pravi, da je ura točno sedemnajst in ena minuta. Tudi tam zamujajo. Samo minutko, a dovolj, da se zamislim, koliko mi pomeni čas. Vse zamude, ki so se zgodile danes, so bile razložljive in odpustljive, kajti le ljudje smo in sneg pada. Razumem.

Ko pa smuča Tina Maze in ji zlata medalja na svetovnem prvenstvu uide za tri stotinke sekunde … Ne razumem. Še dobro, da Tina sama pravi: »Jaz sem vseeno vesela. Za stotinkami ne žalujem.«