Ne veliki petek ob 15. uri se zberemo pred Barbarinim rovom, Hudo jamo, kjer bomo pripravili Križev pot z neposrednim radijskim prenosom. Na tem, z zločinom omadeževanem kraju, se bomo spomnili Jezusove smrti na križu in jo 70 let po koncu druge svetovne vojne povezali s smrtjo nedolžnih žrtev revolucije pri nas.

V Hudi jami so še vedno nepokopani zemeljski ostanki žrtev, shranjeni v plastičnih zabojčkih, ki čakajo človeka vredno zadnje počivališče. Kot Kristusu jim ni bila dokazana nobena krivda. Večinoma mladi, na začetku odrasle življenjske poti, so izginili v dneh, ko bi se morala slaviti svoboda. A svobode ni bilo za vse.

Pri Hudi jami hočemo na veliki petek razmišljati o mnogih velikih petkih naših življenj. O mnogih tragičnih usodah, a hkrati z upanjem in mislijo, da je Kristus vstal in s tem osmislil vsako, še tako nesmiselno smrt. Spominjali se bomo življenjskih usod, ki so bile nasilno prekinjene sredi sanj o boljšem jutrišnjem dnevu. Spominjali se bomo, da so ljudje umirali z molitvijo na ustih. Le molitev in zaupanje v Božjo ljubezen sta jih krepčala na mestu, kjer je sovraštvo izgnalo človečnost.

Ni opravičila za storjen zločin, prav tako kot ni opravičila za Kristusovo smrt na veliki petek. A vendar bomo tudi to skušali razumeti. In odpustiti.

Miselno se pripravljam na Križev pot pred Hudo jamo. Razmišljam o tem, kako so pozidali enajst pregrad, da se zločin ne bi odkril. Razmišljam o tem, kako nekateri še vedno mislijo, da so tam njihovi sovražniki. A niso! So le ostanki mučenih teles, ki trkajo na našo vest. Jih bomo še dolgo pustili ležati v gajbicah? Smo kaj boljši od tistih, ki so jih pobili? Če smo, kako to, da se ne zganemo in zavpijemo, da je tako stanje nevzdržno! Kaj nismo s tem, ko vzdržujemo tako stanje še slabši od zaslepljenih morilcev? Oni so bili zavedeni, s kopreno sovraštva pred očmi, mi pa mrtvo hladno, razumarsko iščemo izgovore, zakaj jih tudi po petih letih od odkritja morišča, še nismo pokopali! Vedno je nekaj narobe, vedno se najdejo neki formalni vzroki, da ne storimo tistega, kar bi morali.

Avion v francoskih Alpah se je raztreščil na majhne kosce. Nobeno truplo ni bilo večje od velikosti kovčka. Pa so vse pobrali, zbrali, analizirali in pokopali. Odkod tak razkorak v mišljenju in delovanju? Kako, da se tam ni našel nihče, ki bi zagovarjal, da se jih tam kar pusti?

Huda jama sprašuje vest. Terja odgovore. Kdaj jih bomo dali? Kdaj bomo poravnali svoj dolg? Antigona, kje si?

Zakaj se je Cerkev tako aktivno vključila v referendumsko dogajanje oz je jasno dvignila glas proti novi družinski zakonodaji? Nov val člankov na to temo je spet pred nami. Opozarjajo nas, da so v neki Ameriški državi sprejeli zakon o zaščiti verskega prepričanja, ki dopušča »diskriminiranje« homoseksualcev, lotili so se preverjanja tega, kar so povedali na prižnicah … skratka Cerkev je trn v peti »moderne družbe« 21. stoletja. Na tej in oni strani oceana.

In zdaj odgovor na vprašanje: zakaj se je Cerkev tako aktivno vključila v referendumsko dogajanje? Zato, ker smo verniki del družbe. Duhovniki so del družbe. Vsi smo davkoplačevalci, vsi smo pod zakonodajo države. Po kakšni logiki bi morali biti o zakonih, ki se dotikajo nas in naših otrok kot državljanov, tiho?
Da, Cerkev je ločena od države. Jasno! Zato župnik ni fevdalni gospod, njegov glas na volitvah, v parlamentu, gospodarstvu …, ni vreden več kot moj ali tvoj, ampak volilne pravice mu pa ne smemo odvzeti. Če bi mu jo, bi bila to diskriminacija. Prav tako bi bila diskriminacija, če župniku, ali pa verniku laiku, ne bi dovolili, da pove svoje mnenje. Povedati svoje mnenje, se zanj postaviti, je pač državljanska pravica in nima nič skupnega z ločitvijo Cerkve od države.

Pri nas pa si nekateri predstavljajo, da ločitev Cerkve in države pomeni izključitev Cerkve iz družbe. Hopsa! To bi pomenilo, da se gremo totalitarizem. Nekoč je tako pri nas tudi bilo. Policaji so imeli v svojem učbeniku napisano, da so duhovniki notranji sovražniki in je treba za njimi vohljati. Ko smo stopili v demokracijo, smo se odločili za drugačen nivo. Cerkev ni sovražnica, ampak je partnerica. Za državo lahko, kot organizacija, ki se zavzema za splošno dobro, naredi nekaj, ker državi potem ni treba. Recimo primer Karitas. Dajmo se že enkrat nehat slepiti in preverimo koliko sredstev, ki jih mi sami in tudi država (v našem imenu) preko javnih razpisov, namenja humanitarnim organizacijam, potem konča pri pomoči potrebnih. Iz javno dostopnih podatkov se da lepo izračunati, denimo koliko zaposlenih ima Karitas in koliko Rdeči križ, prav tako koliko prostovoljcev ima Karitas in koliko Rdeči križ. Že samo avtopark Rdečega križa in denimo Karitas, pove dovolj!

Toliko za plastičen in čisto oprijemljiv primer. Lahko bi navedel tudi kakšnega drugega. Če to koga jezi, naj počisti pri sebi in naj ne jamra o ločitvi Cerkve od države.

Sam lahko sklenem le, da sem vesel, da se je Cerkev končno zganila in z jasno besedo pozvala ljudi, naj storijo, kar menijo da je prav. Servilnost nas namreč ne bo pripeljala do tistega kar želimo za družine in otroke.

Težavam te vlade kar ni videti konca. Premier najde enega ministra in že je drug na odstrelu oz ne uživa več njegove podpore. Če ne bi bilo tragično, bi bilo komično.

Kot berem, zdaj potrjenja nova ministrica za šolstvo Klavdija Markež, ni imela kaj boljšega nastopa pred parlamentarnim delovnim telesom za šolstvo, kot Alenka Bratušek pred časom v Bruslju. Rezultat pa je seveda povsem drugačen. Bratuškova se od bruseljskega debakla še vedno ni docela pobrala, še vedno jo preiskujejo tudi preiskovalni organi, Markeževa pa se je kljub neseznanjenosti z nekaterimi trenutnimi aferami v visokem šolstvu (ne vem, kako ne ve, zakaj je odstopila njena predhodnica) zavihtela na vrh šolskega resorja. Kdo iz ozadja bo zdaj vodil šolski resor pa je seveda že drugo vprašanje.

Janko Veber je vseeno nekaj poseben kaliber. Morda bi bilo treba začeti z menjavo kadra na obrambnem ministrstvu, ki jo je ob nastopu službe ministra izvedel kot čistko. Takrat se je oglasil sam predsednik države Pahor. Kako kratkovidno je deloval se kaže zdaj, ko bo treba spet menjati načelnika generalštaba, ker se bo sedanji upokojil. Ampak približno pol leta nazaj je bilo to Vebru težko izračunati. Očitno v matematiki ni ravno cvetka. Menjati Dobrana Božiča pa je bilo treba, saj je važno, da najvišje mesto v vojski zaseda, po Vebrovo, dovolj pravoveren kader. Takrat so se stvari umirile, karavana je šla naprej.

Zdaj pa kot kaže ne bo tako. Ko je vojaško obveščevalno službo vpregel v preverjanje civilnih zadev, se je očitno precenil. A vendar on sam ne bo odstopil! Karkoli se že zgodi, ali karkoli mu dokažejo, on ne bo odstopil, ker je prepričan, da ima prav. Če obrnemo, ne moti se Veber, motijo se ostali. Ljudstvo nima prav, ljudstvo bi bilo treba zamenjati.

S Cvetno nedeljo smo vstopili v Veliki teden. Pred nami so najpretresljivejši trenutki cerkvenega leta. Lahko bi rekli, da vstopamo v dneve, ko se je zdelo, da zlo zmaguje. V tem tednu so pred nami izdajstvo, nasilje, zasliševanje, sodna farsa, mučenje, trpinčenje, smrt … Kako domače. Kot da od teh dogodkov ni minilo že 2000 let.

A to ni konec! Kot nas cvetnonedeljske butarice spominjajo, da zelenje nosi v sebi življenje, tako se bo Kalvarija smrti spremenila v triumf življenja. Seveda za tiste, ki verujejo, da je Kristus moral pretrpeti sramotno smrt, da bi po treh dneh vstal od mrtvih. Dobro se pripravimo na trenutke, ki nas bodo krepili vse leto!

V sklopu radijskega misijona je bila med drugim povedana tudi ta meditacija. V razmislek ...

Blagor tistim kristjanom, ki so preveč utrujeni, preveč zaposleni, preveč raztreseni, da bi preživljali čas s svojimi kolegi kristjani v Cerkvi – kajti oni so moji najboljši kandidati za odpad od Cerkve.

Blagor tistim kristjanom, ki čakajo, da jih bodo prosili, in pričakujejo, da se jim bodo zahvaljevali – lahko jih uporabim, da upočasnim stvari.

Blagor tistim kristjanom, ki so kritični do cerkvenih oblasti; z malo sreče bodo lahko nehali hoditi v cerkev in prepričali še druge, da nehajo. Moji misijonarji so.

Blagor kristjanom, ki se potegujejo za visoke nazive v Cerkvi; pomagajo mi zmanjševati Bogu predano delovno silo in bodo kmalu pristali med tistimi, ki raje čakajo, da jim bodo stregli, kot strežejo.

Blagor tistim kristjanom, ki so zelo pobožni, vendar gredo vsem na živce – oni so moji najučinkovitejši kamni spotike.

Blagor tistim, kristjanom, ki spletkarijo – oni so moja najboljša razdiralna posadka. Opravljanje in obrekovanje sta moji najljubši igrači.

Blagor kristjanom, ki nimajo časa za molitev – zame so lahek plen; v bistvu se mi zanje sploh ni potrebno truditi.

Blagor kristjanom, ki se nenehno pritožujejo – moji najboljši jemalci poguma so – sejejo nezaupanje v Boga in povzročajo, da se njegovi darovi zdijo grdi.

Blagor tistim kristjanom, ki so hinavski – s tem dokazujejo, da Bog še vedno ni njihov gospodar, in samo vprašanje časa je, kdaj bom imel popolnoma prosto pot do njih.

Blagor tistim, kristjanom, ki ne berejo Svetega pisma – ni mi več potrebno razmišljati, kako naj jih prevaram, kajti tako šibki so, da lahko uporabim katerokoli metodo, in bo delovala.

Blagor tebi, če to bereš in meniš, da govori o drugih ljudeh, ne pa o tebi – imam te! Čim več bo takšnih, kot si ti, tem prej se bom lahko upokojil.