Nočem životariti, živeti hočem s polnimi jadri. V svojem življenju hočem imeti glavno in ne stranske vloge. To mi narekuje tudi veselo evangeljsko oznanilo. Zato si smem in moram prizadevati. Naj mi pride v zavest, da polno življenje ni privilegij nekega določenega sloja ljudi, ali razreda, ali poklica, plačilnega razreda … Ne! Prav vsakemu od nas je na voljo. Bogastvo mojega življenja je v moji notranjosti. Če v njej kipi od veselja, je to blagoslov najprej zame, nato pa tudi za mojo okolico, kamor se nezadržno preliva.
Danes godujejo Sveti trije kralji. Pravzaprav sploh ne vemo, odkod so prišli? Ali so bili res trije? So bili res kralji? Ne vemo kako dolgo pot so morali premagati, ne kako veliko je bilo njihovo spremstvo? Koliko neznank …? A vendar vemo najpomembnejše: kaj so želeli, koga so iskali in kje so ga našli!
Če podoživimo njihovo navdihujočo zgodbo prvih Jezusovih vernikov, si lahko predstavljamo, da so bili učeni možje, ki so se spoznali na astronomijo. Nekega dne so opazili na nebu nenavadno zvezdo in jo povezali s starimi prerokbami. Niso se obotavljali, zvezdi so sledili, saj naj bi naznanjala rojstvo velikega kralja. Verjetno so na poti doživljali tudi posmeh in neodobravanje, celo strah. V Jeruzalemu, kjer je zvezda izginila, bi se lahko tudi razočarano obrnili. A se niso! Iskali so naprej in v Betlehemu našli novorojeno dete.
To je tudi nauk za nas. Važno je, da hrepenimo po resnici in jo vztrajno iščemo!
„Da bo na svetu zavladala dobrota, je treba delati dobra dela“, je zapisal nemški pesnik, dramatik, zgodovinar in filozof Friedrich Schiller (1759 -1805). In da bi neko delo obvladali, ga moramo ponavljati …
Zato se vadimo v majhnih izrazih ljubezni! Skušajmo biti prijazni, pozorni, ustrežljivi, ubogljivi in skušajmo zanesti Božje ozračje v svojo okolico, v svoj dom. Ko se bomo teh malih izrazov ljubezni navadili, da bodo postali del nas, bodo začeli naš vzor posnemati tudi drugi. Tako bo svet postajal lepši, svetlejši in bolj prijazen.
Pred leti so v Franciji pripravili anketo v kateri je bilo tudi vprašanje, kateri je najlepši stavek v Svetem pismu. Največ udeležencev se je odločilo za stavek, ki najizraziteje kaže Božjo ljubezen. „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje“ (Jn 3,16).
Te besede govorijo o ljubljenem Sinu kot o največji novosti razodetega Boga, v katerem se kaže bistvo Božjega načrta za svet in človeka.
Eden od največjih grških filozofov Heraklit (535 - 475), ki pripada obdobju predsokratikov, je zapisal še danes drzno duhovito trditev, da je na tem svetu trajna samo sprememba. Bistvo sveta je po njegovi filozofiji v večnih nasprotjih. Ta si neprestano sledijo. Vročini sledi mraz, dnevu noč, zdravju bolezen, življenju smrt. „Nič ni večno, razen spremembe. Vse teče, vse se spreminja, vse gre, panta rei.“ Ko slišimo to trditev morda presenečeno zastrižemo z ušesi, kajti navidezno nasprotuje naši pameti. Rečemo si: „Ali ni dan enak dnevu? Ali ne pride vsako leto znova zima in nato pomlad? Kaj nismo v bistvu ljudje vedno enaki?“ In res! Spreminjajo se le zunanje stvari, le način, oblike in metode, obleke in navade, a človeška srca ostajajo enaka. Bistvo ostaja enako! Prevevajo nas enaka čustva, kot so naše prednike v Heraklitovem času pred 2500 leti, nemir in uravnoteženost, zloba in dobrota, sovraštvo in ljubezen. Čustva pa se lahko naučimo krotiti sami. Zato se ne razburjajmo po nepotrebnem zaradi nepomembnih stvari. Važno je le, da v srcu nosimo zaupanje in ljubezen.