Takrat, ko se vam najbolj mudi in ne vidite več prave slike, se za trenutek ustavite in sedite k nekomu, ki ga imate radi.
Indijski pesnik Rabindranath Tagore (1861 - 1941), pravi v eni od svojih pesmi: "Prosim te, dovoli mi, da smem za trenutek sesti k tebi; začeto delo bom že pozneje končal."
Vedite, da ni problema, ki bi bil bolj pomemben od človeka.
Vsak si želi biti ljubljen.
Čudovita je zavest, da nekdo skrbi zame.
Srečen je človek, ki ga nekdo pričakuje.
Dovolj je ena oseba, ki ji lahko vse povemo in ji zaupamo.
Kako srečen je mlad človek, ki začuti, da je zbudil ljubezen v srcu svoje ljubljene.
Zdaj pa si zamislimo, da nas nekdo ljubi z neprimerno večjo ljubeznijo, kot jo premore človeško srce.
Spomnimo se Očeta iz prilike o izgubljenem sinu.
Tistega, ki že od daleč vidi, prihiti in objame.
Tistega, ki odpusti in se veseli, ker se je njegov otrok vrnil na pravo pot.
Potem nam bo jasno, da nismo uboga, zapuščena bitja, izgubljena v vesolju ampak, da nas Gospod vesolja ljubi ….
Na papirusu v grobnici iz starega Egipta so našli napis: Izuči se za mojstra govora, kajti s tem boš zmagal.
Še danes to dejstvo drži, kot je držalo pred tri tisoč leti.
Dober govorec zmaga v vsakem poklicu, še posebej pa je cenjen tam, kjer je uspeh odvisen od žive govorice.
Izumitelj telefona, Graham Bell je rekel: Samoglasniki dajejo jeziku lepoto, samoglasniki pa razumevanje. Samoglasniki so kot hrbtenica govora, soglasniki pa njegovo meso in kri.
Da bi si izurili govor, moramo najprej na glas brati. Ob tem obstaja veliko vaj.
Branje naglas, lahko začnemo najprej s šepetom. Nadaljujemo s tihim branjem, nato beremo glasno, nato zelo glasno in končno kričimo.
Tako se naučimo uporabljati spreminjanje glasu, ki je pri vsakem govoru nujno.
Prav tako pa lahko brano besedilo interpretiramo. Preberimo ga denimo vprašujoče, zatem proseče, pa ukazovalno, brezbrižno, prestrašeno, veselo, rezko, žalostno, milo …
Rezultati se bodo kmalu pokazali.