Vsak si želi biti ljubljen.
Čudovita je zavest, da nekdo skrbi zame.
Srečen je človek, ki ga nekdo pričakuje.
Dovolj je ena oseba, ki ji lahko vse povemo in ji zaupamo.
Kako srečen je mlad človek, ki začuti, da je zbudil ljubezen v srcu svoje ljubljene.

Zdaj pa si zamislimo, da nas nekdo ljubi z neprimerno večjo ljubeznijo, kot jo premore človeško srce.
Spomnimo se Očeta iz prilike o izgubljenem sinu.
Tistega, ki že od daleč vidi, prihiti in objame.
Tistega, ki odpusti in se veseli, ker se je njegov otrok vrnil na pravo pot.
Potem nam bo jasno, da nismo uboga, zapuščena bitja, izgubljena v vesolju ampak, da nas Gospod vesolja ljubi ….