Poslanstvo igralca je, da na odru predstavlja določeno osebo. Naj bo to kralj ali suženj, bogataš ali berač, vojskovodja ali revež, lepotec ali pokveka, modrec ali norec …
Ko je igre konec in maske odpadejo, občinstvo igralca ne ocenjuje po tem, koga je igral ampak, kako je vlogo odigral.
V tem je življenje podobno gledališču.
Ko bo prišel večer življenja ne bo več važno ali smo bili učitelji, kmetje, rudarji, menihi, ribiči, inženirji, šoferji ali frizerji …,
ampak kako smo preživeli naše življenje?
Kot je zapisal francoski pesnik in pisatelj Raoul Follereau (1903 - 1977): »Ni važno, kaj smo, važno je, kakšni smo.«
Trdna podlaga uspešnega in srečnega življenja je določen dnevni red.
Tudi uspeh vsakega dela je odvisen od načrta.
Načrtovati je potrebno vsak dan in načrt tudi izvesti.
Nikoli se v celosti ne prepustimo razpoloženju, sicer bomo postali igrača svojih nagnjenj.
Zdaj se bomo lotili tega, zdaj onega, zdaj bomo delali preveč, zdaj premalo … to je recept za bolezen.
Naš načrt pa naj vsebuje: čas za delo, čas za bližnje, čas zase in tudi čas za Boga!
Seveda se bo zgodilo, da moramo načrte tudi spremeniti. Jasno, saj nismo stroji.
A vendar v miru in doslednosti, naj se življenje kot valovanje preliva v lepoti in raznolikosti.
»Ko sem šestdeset let študiral zemljo in človeka, ne najdem iz svetovne stiske drugega izhoda, kot ga je pokazal Kristus. Zemlja ne more zdržati brez Boga.«
George Bernard Shaw, (1856 - 1950) irski dramatik in pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo (1925).
Nemški igralec Ernst Ginsberg, ki je bil zadnja leta svojega življenja precej bolan, je v bolniški postelji zapisal naslednje štiri vrstice:
Gospod, prosim te za veliko moč.
Da bi mogel zdržati ta mali dan, mi pridi na pomoč!
Da bi tako na tej veliki poti
naredil majhen korak naprej – Tebi naproti.
Občudujem čudovite barve zarje.
Sončni vzhod,
prvi cvet, ki ga zagledam ob poti.
Občudujem oblake, ki drvijo prek neba,
visoke vrhove, ki se dvigajo nad menoj.
Koliko podob in vtisov.
Dani so mi, da jih opazim, občutim in se jim čudim.
Lahko jih ne bi bilo.
Ali pa bi jih ne opazil v notranji slepoti.
A vidim in čutim.
Znotraj mene se nekaj zgane.
Nič nisem naredil, da bi si vse o zaslužil.
Nekdo pa je bil tako bogat v svoji ustvarjalnosti,
da je v svoji prekipevajoči dobroti vse okoli nas, spremenil v veliko galerijo.
