Hvala za veselje, ki nam pomaga živeti v bolezni in zdravju.
Hvala za oči, ki vidijo dobre in optimistične stvari okoli nas.
Hvala za srce, ki zna kljub težavam biti za ljubezen.
Hvala za duha, ki brez dolgočasja in velikih vzdihov ponuja vedrino.
Po Tomažu Moru (1478 – 1535) pa vzkliknimo: »Hvala za dar smisla za humor! Da znam razumeti šalo, se je veseliti in veselje tudi deliti z drugimi!«
Verujem, da je sonce, čeprav se mrači.
Verujem v človeško ljubezen in zvestobo, čeprav ju nikjer občutiti ni,
Verujem v Boga, čeprav molči …
To so besede neznanega jetnika na steni celice med drugo svetovno vojno.
V Kettejevi pesmi se izgubljeni sin vrača v Božje naročje.
Dolgo je taval in blodil, nemiren v sedanjem svetu, zdaj pa ga je prešinila svetloba Gospodove milosti.
Zahrepenel je po harmoniji večne dobrote.
Njegovo osamljeno srce in osamela duša si želita otroštva nekdanjih dni.
Dolgo je mislil, da lahko živi brez Boga, a zdaj je spoznal:
Kakor cvet ne more uspevati brez sonca in zemlje,
tako človeško srce in duša ne moreta brez Boga.
Moj Bog III
O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu;
o, daj mu izgrešenega mirú
v bližini svoje svete domačije!
O, naj mu žarek milosti zasije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in duše, da po dvojnem zlu
zapoje zoper prejšnje melodije!
Glej, menil sem, da mogel bi živeti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga;
a naj li rastejo vonljivi cveti
brez sonca sredi jasnega neba?
Zato prešini me, o Bog, zaneti
mi večni, žarki ogenj v dnu srca!
Dragotin Kette (1876 - 1899)
Blagor starim, ki:
- se zahvaljujejo za vse, kar so prejeli.
- razumejo, da jim je Gospod odpustil njihove prestopke.
- vdano sprejemajo vsakdanje težave, saj vedo, da je tudi to del življenja.
- jemljejo svet z dobroto in razumevanjem tak kakršen je, zato da bi postal tak, kakršen bi moral biti.
- se nasmehnejo tudi takrat, ko je težko.
- pomagajo komurkoli, ker vedo, da je to potrebno.
- si prizadevajo videti dobre stvari, ki so mnogokrat spregledane.
- ne merijo današnjega sveta z nekdanjimi merili in ki ne merijo včerajšnjega sveta z današnjo mero.
Ti ljudje so odkrili, kako se ne postaraš, čeprav si star.
Odkrili so, da se staramo naravno, da ostarimo pa je naša krivda!
Nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik, znanstvenik in filozof Johann Wolfgang von Goethe (1749 – 1832) je zapisal: »Ne dela nas svobodnih to, da ne priznavamo ničesar nad seboj, marveč to, da častimo, kar je nad nami.«
Avstrijska pisateljica, borka za socialne pravice in enakopravnost žensk Maria von Ebner - Eschenbach (1830 -1916) pa: »Toliko svoboden si, kolikor znaš obvladati samega sebe.«
Slovenski katoliški duhovnik, filozof, teolog in akademik Aleš Ušeničnik (1868 - 1952): »Nobene vrednote ne dosežemo brez napora in tudi duhovne svobode ne dosežemo brez nenehnega boja zoper lastno sebičnost!«
