V Kettejevi pesmi se izgubljeni sin vrača v Božje naročje.
Dolgo je taval in blodil, nemiren v sedanjem svetu, zdaj pa ga je prešinila svetloba Gospodove milosti.
Zahrepenel je po harmoniji večne dobrote.
Njegovo osamljeno srce in osamela duša si želita otroštva nekdanjih dni.
Dolgo je mislil, da lahko živi brez Boga, a zdaj je spoznal:
Kakor cvet ne more uspevati brez sonca in zemlje,
tako človeško srce in duša ne moreta brez Boga.

Moj Bog III
O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu;
o, daj mu izgrešenega mirú
v bližini svoje svete domačije!

O, naj mu žarek milosti zasije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in duše, da po dvojnem zlu
zapoje zoper prejšnje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi živeti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga;
a naj li rastejo vonljivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?
Zato prešini me, o Bog, zaneti
mi večni, žarki ogenj v dnu srca!

Dragotin Kette (1876 - 1899)