Na koga se najprej obrnem, če me zajame mračna misel?
Koga prosim za nasvet v trenutkih teže in obupa?
Kdo mi prvi pomaga, če kot bolnik trpim?
Ni to mama, ki svojega otroka nikoli ne zapusti?
Mama, ki v svojem srcu vedno hrani prostor zame?
Mama, ki jo prepoznam po srečnih očeh, ko me vidi.

Preženi mračno misel in potolaži me Mati.
Ko se zatečem k Tebi, vem da bom dobil nasvet, tolažbo in spodbudo.
Moje rane manj bolijo, če me Ti Mati obiščeš.
Vem, da se vedno lahko zanesem nate.
Vem, da v svojem srcu zame vedno hraniš prostor.
V očeh Ti vidim, da si vesla, da se spet vidiva.

Leta 1954 je bil razpisan natečaj za najkrajši Jezusov življenjepis. Zmagal je naslednji zapis:
„Rodil se je v neznatni vasici kot sin preproste žene. Zrasel je v drugi vasi in tam do svojega tridesetega leta pomagal v tesarski delavnici. Nato je tri leta hodil po vaseh in mestih, učil je in pridigal. Napisal ni nobene besede. Nikoli ni bil na nobenem političnem položaju. Svoje hiše si ni postavil. Tudi družine si ni ustvaril. Nikoli ni hodil v nobeno šolo. Njegove noge niso stopile na velemestni tlak. Od svojega rojstnega kraja se ni nikoli oddaljil za več kot tristo kilometrov. Nič takega ni naredil, kar se navadno pripoveduje o velikih in slavnih.
Že ko je bil mlad, je bilo javno mnenje zoper njega. Prijatelji so ga zapustili in predan je bil sovražnikom v roke. Nad njim je bil izvršen krivičen proces. Ko je umrl, so si krvniki z žrebom razdelili njegovo edino imetje, obleko. Položili so ga v grob, ki mu ga je začasno odstopil vdan prijatelj.
Od tedaj je minilo skoraj 2000 let. Danes pa je najpomembnejša oseba človeškega rodu in stoji na čelu vsega napredka.
Vse vojske, ki so kdaj korakale po svetu,
vse mornarice, ki so kdaj plule,
vsi parlamenti, ki so kdaj zasedali,
vsi vladarji, ki so kdaj vladali na zemlji,
vsi skupaj niso imeli tolikšnega vpliva na človeka,
kot njegovo osamljeno življenje!“

Kaj ni navdihujoče, kako je za enega človeka tradicija ohranila spomin, da je znamenje nepredstavljive dobrote.
Dobri škof iz Mire, Miklavž, svetnik, ki je dal dobroti oprijemljivo obliko …
Ta nas po vseh stoletjih in zgodovinskih pretresih še vedno navdihuje.
Še več, je vzor dobrote.
Kaže pa nam, da je bolj važno darovati, kot prejemati.
Če naj imajo naše besede moč, da bodo segle do srca, potem moramo biti tudi zgled življenja.
Vsak je danes lahko Miklavž!

Okoli dneva, ko goduje sveta Barbara (4. 12), odrežimo nekaj češnjevih vej in jih dajmo v vazo.
To je stara krščanska navada, ki ima globlji pomen.
Preden se bodo razcvetele slive, jablane in hruške, se v belino odene češnja.
Razcveteli češnjevi cvetovi govorijo o čistosti, lepoti, sreči in smrti.
Po legendi je bila na dan, ko so se razcvetele češnje, obsojena sveta Barbara.

Nam pa so lahko tudi s češnjevi cvetovi, dobrodošla priprava na prihod kralja, ki prihaja …

Adventni venec je poln simbolike.
Okrogel je. Zato nas spodbuja, da obrusimo svoje robove, svojo robatost, da omehčamo trdoto.
Adventni venec je narejen iz smrečja zimzelene barve. Zelena pa je barva upanja in življenja.
Štiri sveče na njem, ki jih teden za tednom prižigamo, nam kažejo pot v prihodnost.
Vijolična barva sveč nas opominja na resnost in spokornost.
Sveče, ki gorijo in nam s tem dajejo svetlobo in toploto, same sebe použivajo. Tudi nas vabijo, da se razdajamo za druge.

Advent je simbolični čas upanja in svetlobe.