Kar naprej poslušamo slabe novice.
To ni v redu, tam se je zgodilo nekaj slabega, soseda že dolgo ne govorita …
Čas je, da se obrnemo na drugo stran, sicer nam bo srce otopelo.

Odprimo na široko vrata in okna našega srca.
Sporočimo veselo novico.
V našem temnem in mrzlem svetu se rojeva luč.
Prišel bo tisti, ki ga čakamo in prinesel mir in ljubezen.

Potem bomo ugotovili, da je slabih novic manj kot dobrih.
Če vsak dan svojemu bližnjemu storimo le majhno dobro, je dobrote na svetu več.
O tem časopisi ne bodo poročali, a ljubezen vedno najde pot.
Da se razširi ne potrebuje medijev, ampak pripravljeno srce.

Nič ni slajšega od ljubezni.
Tudi nič močnejšega, višjega ali širšega.
Nič ni prijetnejšega od ljubezni.
Tudi nič popolnejšega in boljšega.
Ljubezen je dobrotljiva, se ne ponaša.
Ljubezen gradi svet.

Prebudi jo v svojem srcu!

Človekova vera v tehnični napredek na znanstvenem, zdravstvenem, izobraževalnem … področju, je podoba vpreženega, sestradanega konja, ki so mu pred nos privezali šop detelje, tako, da je ne more doseči. Zdaj dirja, da bi jo dosegel in potolažil svojo lakoto. A čim hitreje teče in vleče voz, tem hitreje se mu odmika detelja.
Tako tudi človek neprestano dela, si olajšuje življenje na vseh področjih, da bi mu bilo lažje, da bi imel več dobrin, da bi dlje živel in da bi imel več časa zase.
A kljub vsem svojim naporom ugotavlja, da mu ni lažje, da ima vedno manj časa in da ostaja enako lačen in žejen nečesa večjega, globljega od vsega, kar mu more dati napredek.

Prebudimo se

iz spanja gotovosti,
iz premalo ljubezni,
iz lene miselnosti,
iz puhle samozadostnosti,
iz smrti upanja,
iz suhote domišljije,
iz spanja čutov,
iz zaspanih čustev,
iz malenkosti in ozkosti,

prebudimo se ...

Danes je dan, ko se bom odločil za nekaj novega.

Danes je dan, ko bom nekaj spremenil. Začel bom pri sebi.

Danes se bom z nekom spravil.

Danes bom odpustil in prosil odpuščanja.

Danes se hočem pripraviti na njegov prihod, da morda Gospod ne bi šel mimo.

Danes je pravi dan, da ga prepoznam v sočloveku!