Danes sem prejel novo, jubilejno 40., številko družinske revije za krščansko kulturo in umetnost Oznanjenje, ki jo že ves čas izdaja duhovnik Jože Topolovec. Zadnja leta stanuje v Rogatcu, kraju, ki mi je zaradi ženinega sorodstva blizu. Tam sem ga pred časom obiskal in nastal je pričujoči fotoutrinek.

Jože Topolovec si je nadimek Haložan, privzel iz solidarnosti z ljudmi, med katerimi je kot župnik v Halozah deloval. Njihove zgodbe je popisal tudi v svojih knjigah. To niso kakšne mehke, romantične kmečke prigode, ampak prej surove in trde, ki pričajo o teži življenja.

Kljub svojim letom in pokoju, Topolovec še kar dela. Ob izidu zadnje knjige, Njena pustolovščina, ki jo je posvetil svoji sestri, mi je zaupal da jo je napisal iz bridkosti. Ko napiše, mu odleže. Spraviti na papir torej.
Najini poti sta se srečali, ko sem pred leti pripravljal z njim oddajo naš gost ob 8. februarju, kulturnem prazniku. Hotel sem predstaviti duhovnika literata, nanj pa nas je opozorila Berta Golob. Takrat je župnikoval še v Stranicah in po pogovoru me je prosil za sodelovanje. Od takrat sva povezana in se vsake toliko časa slišiva. Pošljem mu kakšen radijski intervju, pogovor, ki ga potem objavi še v reviji Oznanjenje.

Oznanjenje. Revija za katero bržčas še niste slišali. Nima širokega kroga bralcev, čeprav bi si jih več gotovo zaslužila, saj ponuja tako prozo, kot poezijo, eseje in intervjuje, ocene književnih del, drobne zapise…

Le še nekaj dni je v Narodni galeriji na ogled velika pregledana razstava slovenskih impresionistov. Odlična, veličastna, dragocena... Moje mnenje je, da te razstave nihče ne bi smel zamuditi. Sam sem si jo ogledal že večkrat, danes pa smo jo obiskali skupno z učenci naše likovne šole.

Slušatelji so z zanimanjem sprejeli kratko lekcijo začetkov slovenskega modernizma. Navdušili so jih pastozni nanosi barv, pa veseli, čisti odtenki barv. V slike so skušali prodreti tako s površinskega kot globinskega vidika, kar so izdajala njihova vprašanja (zakaj so impresionisti sploh hoteli naslikati svetlobo?)

Mojstre Jakopiča, Jamo, Groharja in Strnena so mladi likovniki skušali razumeti, predvsem kot iskalce, ki so utrli pot drugačni likovni umetnosti, kot so jo ljudje do takrat poznali. Kar naenkrat je bil bolj pomemben avtorjev pogled, kot pa tisto, kar se je v resnici nudilo očem. Važnejša je postala notranja podoba, kot pa zunanja lupina...

In zato so impresionisti pomembni. Ker so nam odkrili to (takrat) novost. Pustimo podrobnosti o tem, kako so jih zaničevali ob prvi razstavi, ki so jo pripravili, ali kako so danes njihova dela čisto na vrhu, kar se cen na umetnostnem trgu tiče… Rad bi pohvalil tudi razstavo kot celoto, saj nam čas konca 19. in začetka 20. stoletja prikazuje na več načinov, tudi s pomočjo fotografij, razglednic, prvih filmov…

Snežinke počasi naletavajo in pokrivajo umazanijo. Na nek način brišejo, mehčajo, oblijo. Bela pokrajina je še vsa sveža. Takole izgleda iz mojega okna.

Svetloba bližnjega križišča osvetljuje vrt. Zasnežene veje dreves in grmov rišejo sence na beli podlagi. Še nekaj barvnih popravkov in impresija, za s snegom obarvani večer, je končana.

Zdaj pa še k problemu, ki je konec tedna najbolj zaposloval nekatere založbe in kulturnike:
"Goran Vojnović je z romanom Čefurji raus, ki je lani izšel pri Študentski založbi, navdušil tako literarne kritike kot širše bralstvo. Toda navdušenja nad romanom o tem, kako je biti "čefur" v Ljubljani, ne delijo slovenski policisti. Vojnovića so ovadili zaradi domnevne razžalitve in obrekovanja dela slovenske policije." Tako pišejo pri založbi Beletrina.

Mimogrede na lestvici najbolj prodajanih knjig v januarju v vseh knjigarnah Mladinske knjige, ki jo pripravijo med 20. in 25. dnevom v mesecu za razdobje preteklih 30 dni, je knjiga o kateri teče beseda na 10. mestu najbolj prodajanih v Sloveniji.
Vojnovića so v četrtek zaslišali na Sektorju za gospodarski kriminal, na katerem je mladi pisatelj (1980) izjavil, da gre v romanu za fikcijo in se nikakor ni v nobenem trenutku naslonil na realne dogodke ali osebe. Pri Študentski založbi domnevajo, da se policiji zdita v romanu najbolj sporni poglavji z naslovoma Zakaj smo končali na policijski postaji in Zakaj je slovenska policija v ... (ne bom povedal besede, ker se mi ženskih spolnih organov ne zdi poimenovati s tako primitivnim besednjakom).
Mitja Čander, odgovorni urednik zbirke Beletrina, v kateri je Vojnovićev roman izšel, je v izjavi za javnost zapisal: "Si predstavljate, da bi policaji preganjali vse tiste, ki pripovedujejo ali zapisujejo policijske vice? Žal Vojnovićev primer ni šala. V poosamosvojitvenem času smo doživeli nekaj odmevnih pritiskov represivnega aparata na pisateljsko svobodo."
No, zgodba se nadaljuje tako, da je V.d. generalnega direktorja policije Matjaž Šinkovec po pogovoru z užaloščeno notranjo ministrico Katarino Kresal priznal, da je bil postopek v primeru Gorana Vojnovića zaradi romana Čefurji raus napaka, ministrici pa je ponudil svoj odstop. Vendar ga ta, kot je pojasnila v izjavi za javnost, ni sprejela. Predlog za kazenski pregon zoper avtorja romana pa je umaknjen.
Kljub vsemu pa so se oglasili še v Združenju policistov Slovenije in glede na objavljene odlomke knjige Gorana Vojnovića ocenjujejo, da upravičeno razburja večino policistov. Dodajajo pa, da javno izražanje mnenja ne more biti predmet kazenskega pregona, in zato predlagajo, da "se pregon knjižnega junaka prepusti literarnim kritikom in občutku za pravo mero posameznega bralca".
Ob tem se v združenju sprašujejo, "ali je to znak, da se bodo lahko v prihodnje osebne frustracije, ksenofobija ali pa rasizem skrivali in iskali alibi pod fikcijo literarnih junakov". "Kaj ko bi naslednji literarni junak skozi fikcijo poveličeval pedofile, holokavst ali pa genocide v bližnji zgodovini? Nismo in ne želimo biti enostranski in enobarvni varuhi nekakšnih 'tekovin revolucije', vendar menimo, da bi to polje družbene sfere morala varovati v prvi vrsti morala pred kazenskim pravom," so prepričani v združenju.
Ob tem izražajo zaskrbljenost "zaradi knjige, ki z lahkotnostjo izreka primitivne vrednostne sodbe o slovenskih policistih in poklicu, ki je v pozitivni funkciji zaščite državljanskih pravic". "Policisti smo predvsem ljudje, državljani, solidni davkoplačevalci in ljubeči starši," so zapisali v sporočilu za javnost združenja policistov.
"Razumeti je treba burne reakcije policistov, saj je točno takšna besedna raven nekaterih ljudi v vsakodnevnih policijskih postopkih vse prej kot zgolj literarna fikcija. Policisti ne moremo biti diskriminirani zaradi narave dela, ki je pogosto v funkciji izvajanja nepriljubljenih ukrepov, ki jih je predpisala država," poudarjajo.
Ob tem ocenjujejo, da je lahko "jezikovna primitivnost in surovost romana", ki se v nekaj delih nanaša na policiste, iztočnica in razmislek za javno debato o družbenih vrednotah in družbi sami, kjer se zrcali tudi odnos do policije in policistov.
V združenju še dodajajo, da so prav operativni policisti običajno "solidno jamstvo", da bo država še naprej pravna in bo vsem zagotavljala ustavne pravice in svoboščine. "Od policistov in seveda v drugem planu vodstva policije je odvisno, ali je ustava temelj pravne države ali pa ničvreden kos papirja."
"Sicer pa v Združenju policistov Slovenije v prihodnje pričakujemo tako ostro odzivnost vrha policije tudi v vseh drugih primerih, ko so ogrožene ali omejene pravice konkretnih policistov," še dodajajo ob tem.

Tole je tisto kar smo objavili v Kulturnih utrinkih danes. Kot razmislek, ali je danes mogoče vse zapisati in objaviti. Kot vprašanje, kakšen je vaš litararni okus? Nesrečno se mi zdi samo to, da temu sorazmerno nepomembnemu literarnemu delu (ne gre za kakega Cankarja, Jančarja ali Rebulo) na tak način delamo reklamo. Ker o njem govorimo in pišemo.
Ampak nekdo mora.
Jutri bom na to temo napisal še Naš komentar.

Danes razmišljam o poslikavi službenega avtomobila. Opel Meriva, srebrne barve, ki ji je treba nadeti radijski logotip in jo že na daleč narediti prepoznavno, drugačno. Predlagal sem uporabo foto tapete:

Potem pa so v Studiu Pungart naredili nekaj predlogov. Ta verzija mi je še najbližja. Tudi ob levi in desni, bi morala biti višina tapete taka. Potem pa še radijske frekvence in logotipi...

Prepričan sem, da bi bili zelo opazni. Morda bi vse skupaj zabelili še s kakšnim duhovitim sloganom v smislu: "Mi smo vedno v rož'cah", ali pa "Rože za vas...", "Posipamo poti s cvetjem". O rezultatih pa v prihodnosti.