V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, smo odprli razstavo likovnih del, ki so nastala v likovni koloniji umetniki za Karitas, na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Sam sem imel ob tem še predavanje na temo, Kultura nas je nekoč držala pokonci, kaj pa danes? V prijetnem ambientu Peterlinove dvorane, se je razvil zanimiv pogovor, ki ga je vodil in usmerjal Sergij Pahor, starosta katoliških intelektualcev v Trstu. Kot sem prebral, časnikar, eden od "motorjev", ki "poganjajo" kulturno delo slovenske skupnosti v Trstu: dela na Radiu Trst A, vodi Društvo slovenskih izobražencev, vodi pa tudi Svet slovenskih organizacij na Tržaškem.

In še moj odgovor na vprašanje: Ali nas kultura še drži pokonci? Porojen je iz izkušnje.
Umetniki, ki pridejo na kolonijo Umetniki za Karitas ustvarjajo vsak na svoj način, brez predpisane tematike. Mnogi tudi stvari, ki so jih dolgo nosili v sebi, a niso izplavale od njih. Vse skupaj začinimo še z besedo kulture na sredinem pogovornem večeru, kjer nas bodisi nagovori kak pesnik, ali slikar. Zadnja leta pa se predvsem pogovarjamo, s tem spoznavamo in odkrivamo kaj nas povezuje. In stvari, ki nas povezujejo je neskončno več od tistih, ki nas ločujejo. Vsak se predstavi z nekaj besedami in pove, kaj ga je pritegnilo, zakaj se je odločil darovati največ kar ima, svoj čas in talent, za ljudi v stiski. Lepa pričevanja so to. Zato lahko ugotovim, da nas je kultura ohranjala nekoč in nas tudi danes, pa čeprav je njena pot do človeškega srca včasih trnova…

Mini teater imam rad že zaradi lokacije na Ljubljanskem gradu. Zdaj že zidajo novo gledališče in upam, da bo vsaj tako ljubko, kot je to staro iz katerega se morajo izseliti. Ko smo parkirali avto, se nam je pred očmi najprej izrisala podoba našega mesta, ki je že začelo žareti v soju svetilk. Lepa kulisa, kot priprava na vstop v gledališče.

Potem pa nas je čakala Mala morska deklica, pravzaprav sta nas čakala igralca Pia Zemljič in Gregor Gruden. To je igrica za otroke narejena po svetovno znani pravljici, kjer Mala morska deklica žrtvuje vse za neumrljivo dušo in ljubezen svojega princa. To je ena najbolj priljubljenih otroških pravljic Hansa Christiana Andersena, ki kljub žalostni zgodbi, seže do srca. Videli smo originalno zgodbo in ne kakšno izmed pocukranih Ameriških priredb. Režiser Ivica Buljan iz Zagreba, mi je povedal, da ne smemo podcenjevati otroške percepcije in da je za otroke »zdravo«, če že kmalu ugotovijo, da so sestavni del življenja tudi neuspehi.

In kaj bo ostalo najbolj v spominu meni? Morda začetna zadrega igralcev? Morda to, da smo bili poškropljeni z vodno pištolico oz, da je Gregor prvo vrsto otrok poškropil, ko se je prebudil na morski obali? Niti ne. Najbolj si bom zapomnil besedilo o neumrljivi duši, ker je bilo tako krščansko, nekako anahronistično za sicer sodobno predstavo na meji med kabaretom in performansom. Žal mi je, da so take stvari tako redke, da jih lahko prešteješ na prste rok.
In zapomnil si bom nauk: za dosego plemenitega cilja je treba žrtvovati vse! Tudi življenje.

Ko po dolgem času spet posije sonce, svet objame optimizem. Še včeraj je bilo oblačno in sivo, danes pa že lahko zavonjaš pomlad. Kljub kupom snega ob cestah in na vrtovih, se potrpežljivemu očesu, tam nekje za hišo, kjer je bil dež dovolj vztrajen, da se je pokazala gola zemlja, pokaže presenetljiv prizor. Popki zvončkov in narcis že silijo na plano. Dan se je od konca decembra podaljšal za več kot eno uro. Rastline to še kako občutijo. Na kakšen način ne vemo natančno, ampak njihovi senzorji sporočajo, da starki zimi počasi popuščajo moči.

Saj vsi vemo, da bo še hladno. Na Kaninu je 9 metrov snega, ki se bo brzčas obdržal do poletja. Tudi zimske počitnice so še pred nami. Se pravi dobršen del zime. Včasih nam sneg prinese še v maju. A vendar, jasen in sončen dan v človeku pospeši pretok krvi, srce hitreje utripne in pomlad je bližje kot včeraj…

Danes sem prebral zgodbo, da je nek sodnik v Ameriki, obsodil mladeniča, ki je policista ozmerjal s »prascema«, na tri dni zapora, ki jih mora preživeti v svinjaku med svinjami. Ob koncu se je sodenik sklonil k obsojencu in mu dobrohotno rekel: »Na to kazen sem vas obsodil zato, da vam ne bo še kdaj prišlo na misel, da bi postavljali take primerjave…« Vzgojno.

Ampak to se lahko zgodi nekje daleč od nas, najverjetneje onkraj luže, kjer še živijo neke druge vrednote. Pri nas, policista ozmerjaš s prascem, šupkom in še čem, to napišeš recimo v knjigo in dobiš… ne, ne kazen, ampak Prešernovo nagrado za literaturo.

Velika, okrogla, svetla, obdana z meglico… taka je bila nocoj luna. In ker ima luna svojo moč, ker na ljudi nehote vpliva, se nam lahko dogajajo različne, navadno »sitne« stvari. Mislim, da ga ni človeka, ki se s tem že ne bi kdaj srečal, potem pogledal na koledar ali v nebo in zavzdihnil: luna! Tudi na radiu se nam nekaj dni pred polno luno in nekaj po njej, navdano »zgodijo« kakšni telefoni. Ljudje reagiramo različno, včasih smo razumevajoči, včasih ne.

Kako to pojasniti? Ena razlaga o vplivu lune, zagovarja teorijo vode: teža in s tem posledično privlačnost lune, vpliva na plimovanje morja. Vpliva tudi ne ženski mesečni ciklus, nekateri hodijo ponoči v sanjah… In ker je človek v veliki večini (okoli 70%) iz vode, seveda luna lahko vpliva tudi na človekovo reagiranje. Pravimo, da nas nosi luna.

Kljub vsemu pa moram jasno in glasno povedati, da vpliv nikakor ni usoden. Človek se vedno lahko odloči drugače, kot mu trenutne »lunine muhe« narekujejo.
In če ste se danes srečali s kakšno sitno muho, upam da ste bili razumevajoči...
Če pa ste bili sitni vi, upam da so vas bližnji razumeli...