Mini teater imam rad že zaradi lokacije na Ljubljanskem gradu. Zdaj že zidajo novo gledališče in upam, da bo vsaj tako ljubko, kot je to staro iz katerega se morajo izseliti. Ko smo parkirali avto, se nam je pred očmi najprej izrisala podoba našega mesta, ki je že začelo žareti v soju svetilk. Lepa kulisa, kot priprava na vstop v gledališče.

Potem pa nas je čakala Mala morska deklica, pravzaprav sta nas čakala igralca Pia Zemljič in Gregor Gruden. To je igrica za otroke narejena po svetovno znani pravljici, kjer Mala morska deklica žrtvuje vse za neumrljivo dušo in ljubezen svojega princa. To je ena najbolj priljubljenih otroških pravljic Hansa Christiana Andersena, ki kljub žalostni zgodbi, seže do srca. Videli smo originalno zgodbo in ne kakšno izmed pocukranih Ameriških priredb. Režiser Ivica Buljan iz Zagreba, mi je povedal, da ne smemo podcenjevati otroške percepcije in da je za otroke »zdravo«, če že kmalu ugotovijo, da so sestavni del življenja tudi neuspehi.

In kaj bo ostalo najbolj v spominu meni? Morda začetna zadrega igralcev? Morda to, da smo bili poškropljeni z vodno pištolico oz, da je Gregor prvo vrsto otrok poškropil, ko se je prebudil na morski obali? Niti ne. Najbolj si bom zapomnil besedilo o neumrljivi duši, ker je bilo tako krščansko, nekako anahronistično za sicer sodobno predstavo na meji med kabaretom in performansom. Žal mi je, da so take stvari tako redke, da jih lahko prešteješ na prste rok.
In zapomnil si bom nauk: za dosego plemenitega cilja je treba žrtvovati vse! Tudi življenje.