Na vprašanje, kako shujšati, obstaja edini zanesljiv odgovor: potrebno je manj jesti. Tudi na drugo vprašanje, kako priti do denarja, je odgovor prav tako cinično preprost: treba je delati.

Taki logični in enostavni odgovori pa v današnjem svetu niso popularni. Take odgovore dajejo tisti, ki se delajo, da vprašanja sploh niso razumeli.
Pravi smisel takega vprašanja namreč je: kako shujšati brez odrekanja pri hrani? Kako priti do denarja brez dela? Kako narediti razred brez učenja in kako brez truda nekaj doseči v življenju? To je tisto, kar nas zanima. Kako bi se znašli? Kako bi opetnajstili življenje?
Ja, zanimivo bi bilo, če bi tu obstajala kakšna duhovita rešitev, šala ali domislica, ki bi nam ponudila odgovor. Prav zoprna je namreč tista pamet, ki nam na taka lahka vprašanja, daje tako težke, skoraj nemogoče odgovore!

Veliko besed ob tej fotografiji ni potrebnih. Vojna ujma je ta Kristusov kip prikrajšala za roko. Nekdo ga je rešil in mojster Plečnik je v spomin in opomin na to dejanje dal ob korpusu zapisati besede iz liturgije velikega petka. Nahaja se v ljubki cerkvici na vzpetini ob cesti proti Polhovem Gradcu.
Pred nas pa postavlja vprašanje zla. Kaj nam je storil nedolžni, da smo ga obsodili? Kje naša ljubezen? Sočutje in usmiljenje? Ta postni čas je pravi za razmislek o tem. Odgovor nas lahko presune.

Vreme nam tako ali drugače včasih prekriža načrte, pa če to hočemo ali ne. Ta konec tedna, bi moral biti prvi v letu 2009, preživet na otoku Olibu, kjer počitnikujemo že vrsto let. Vsako leto pred Veliko nočjo, je čas za prvo košnjo, zračenje hiše, malenkostne (p)opravke, barvanje...

Trasa poti je znana. Ljubljana, Ivančna gorica, Vinica, Bosiljevo, Zadar, trajekt, Olib. Po cesti v Sloveniji 2 uri, po cesti na Hrvaškem uro in 40, tržnica Zadar ena ura, nato 2 uri in pol vožnje do otoka. Opisal sem seveda normalne razmere, brez cestne gneče, zastoje, ali zaprte ceste.
Kadar pa piha veter, tako kot o njem poročajo danes, se zgodi, da zaprejo cesto od predora sv. Roka naprej. Zaprt je lahko še most pri Maslenici in če je burja res močna, se zgodi, da trajekt ne pelje...
Lahko pa pelje, ampak ne pristane...Če pa vendarle pristane, potem ni nujno, da bo v nedeljo (če bo pihalo) pristal na otoku in nas odpeljal nazaj.
Joj, koliko spremenljivk. Morda pa je to samo, opravičevanje, ker se vseeno nismo odločili za pot. Bomo poskusili prihodnji konec tedna.

Takole pa pravi vremenska napoved za sosednje pokrajine (da si vseeno olajšam dušo):
Danes bo spremenljivo oblačno in vetrovno. Nastajale bodo snežne plohe. Več sonca bo v sosednji Italiji. Ob Jadranu bo pihala burja, ki bo v Kvarnerju močna. Jutri bo sončno v krajih zahodno od nas. Drugod bo zmerno, občasno pretežno oblačno, možne bodo rahle padavine. Vetrovno bo, ob Jadranu bo pihala močna burja.

Cesta zvabila me je...
Siva pot vodi me...

To sta le dve pesmi, ki mi takoj prideta na misel, ko se spomnim na cesto. Obe sta malo nostalgični, opisujeta nekaj česar več ni, ampak živi v spominu.
Jaz pa zdajle razmišljam o tem, kako dobro je, da imamo ceste in to tiste široke, ki zmanjšujejo razdalje. Se pravi avtoceste.
Po službeni dolžnosti me je pot danes peljala iz Ljubljane v Martjance, v naš studio v Prekmurju. Odkar do tja pelje avtocesta, se lahko do tam pripelješ v dveh urah. Slabih 200 kilometrov v dveh urah. Če pomislim, koliko časa in na kakšen način so potovali nekdaj, se še bolj zahvaljujem za avtocesto.

Vreme je danes kazalo zobe. In tako je bil prizor naletavanja snega od Lenarta naprej tak, kot bi bili sredi najhujše zime, ne pa na Jožefovo. Vse je šlo, hvala Bogu, srečno skozi. Ostaja pa razmislek kako je cesta res tisto, kar povezuje in manjša razdalje med oddaljenimi kraji in ljudmi.
Sicer pa tako vemo, da so največje razdalje med ljudmi, razdalje v njihovih srcih. Včasih bi bilo treba tam speljati cesto. Ne avtoceste.. Drobna stezica bi bila dovolj...

Šoferski pozdrav

Še vedno živijo skromni ljudje. Ko se zjutraj prebudijo in ugotovijo, da še vedno slišijo, gledajo, mislijo, najprej rečejo: neverjetno! Takim ljudem lahko brez težav poveste kateri dan je in kateri datum. Oni ne delajo težav, vsakega se razveselijo.

Predstavljam si, da je bil eden takih skromnih mož sv. Jožef. O njem ne vemo prav dosti. Evangeliji ga omenjajo bolj ob strani. Vemo, da je bil pravičen, da je verjel sanjam in da je poskrbel za Marijo in dete. Po poklicu je bil obrtnik, ki se je ukvarjal z lesom. Kot takega ga predstavljajo številne upodobitve. Gotovo pa je še pred časom Jezusovega javnega delovanja umrl, saj ga evangeliji takrat ne omenjajo več, za razliko od Marije. Nekateri sklepajo, da je bil v času poroke že starejši, kar pa ne moremo z gotovostjo trditi.

Sv. Jožef je zavetnik družine, eden redkih svetnikov, ki v letu goduje dvakrat, ki ima svoje litanije… Njegov zgled deluje tudi danes, čeprav je podoba očeta izrinjena iz sodobne družbe, saj mu prepogosto lepi nalepko patriarhalnosti. Je kot neka ostalina preteklosti, ki v bolj »ženski« naklonjeni, enostarševski družini, navadno potegne krajšo… Ampak vendar so med nami še očetje, ki svojim otrokom nudijo varnost, ki je ne morejo dati vse zavarovalnice sveta. Še vedno so med nami očetje, ki za svojo družino iskreno in ljubeče skrbijo. Žal le glas o njih ne prodre toliko naprej, kot glas kakega deviantnega Josefa…
Naj živi sv. Jožef!