Cesta zvabila me je...
Siva pot vodi me...

To sta le dve pesmi, ki mi takoj prideta na misel, ko se spomnim na cesto. Obe sta malo nostalgični, opisujeta nekaj česar več ni, ampak živi v spominu.
Jaz pa zdajle razmišljam o tem, kako dobro je, da imamo ceste in to tiste široke, ki zmanjšujejo razdalje. Se pravi avtoceste.
Po službeni dolžnosti me je pot danes peljala iz Ljubljane v Martjance, v naš studio v Prekmurju. Odkar do tja pelje avtocesta, se lahko do tam pripelješ v dveh urah. Slabih 200 kilometrov v dveh urah. Če pomislim, koliko časa in na kakšen način so potovali nekdaj, se še bolj zahvaljujem za avtocesto.

Vreme je danes kazalo zobe. In tako je bil prizor naletavanja snega od Lenarta naprej tak, kot bi bili sredi najhujše zime, ne pa na Jožefovo. Vse je šlo, hvala Bogu, srečno skozi. Ostaja pa razmislek kako je cesta res tisto, kar povezuje in manjša razdalje med oddaljenimi kraji in ljudmi.
Sicer pa tako vemo, da so največje razdalje med ljudmi, razdalje v njihovih srcih. Včasih bi bilo treba tam speljati cesto. Ne avtoceste.. Drobna stezica bi bila dovolj...

Šoferski pozdrav