Marc Chagall mi je všeč, ker je tako »neulovljiv«, tako samosvoj… Ni se priključil nobenemu stilnemu obdobju, vedno je ostal zvest sebi in sanjam, ki igrajo pomembno vlogo v njegovih umetninah. Dela tega ruskega umetnika, judovskih korenin, ki je pripadal še Franciji, Ameriki, Švici…, (pravi kozmopolitan) lahko še do 29. marca vidimo v Mestnem muzeju Ljubljana. Res sem vesel, da takšna vrhunska razstava, vrhunskega avtorja konča tudi v našem zakotju. Da nam ni treba vsakič znova odhajati na Dunaj (kot smo morali lani pozimi na Van Gogha) ali v Benetke, ker se sicer velika imena našim krajem izognejo. Chagall, ki je sicer v visoki starosti 98 let umrl leta 1985, pa nas je obiskal, čeprav »samo« z grafikami.

Razstava nam je bila v užitek. Vsak si je na koncu izbral najljubše delo in utemeljil zakaj ga je nagovorilo. Žal svoje najljubše nisem uspel fotografirati, ker je »fotografiranje strogo prepovedano«! Čemu neki? Bo mar kdo služil s prodanimi slikami, napravljenimi z domačim »trotlom«? Bo Chagalla kaj manj, če bo meni za blog ostal spomin? Včasih res ne razumem organizatorjev, ki v vsako kupo veselja, vlijejo nekaj pelina.

Da Jurij Souček na Cvetno nedeljo 5. aprila, praznuje 80 let, sem vedel že nekaj časa. Ob tem pripravlja dve slavnostni predstavi. Prvo za otroke v Mini teatru: "Pipi in Melkijad", simpatična pujska, prenesena v gledališko formo. Druga predstava, opera Tosca, pa bo na odru Ljubljanske Drame. Nastopil bo Teater Mobile, ki ga vodita z ženo Mileno Morača.
Ker se z Jurijem poznamo že dolgo, predvsem iz Dalmacije, kjer ima hišico na otoku Olibu, je pogovor stekel ob obveznem kramljanju, kdaj se tam vidimo. Jurij ima svojski smisel za humor, kar ga pri 80. ohranja vitalnega. Zelo zanimiv se mi je zdel tudi njegov odgovor na vprašanje, če se igralec sploh lahko upokoji. Pravi, da ne. Z gledališčem ostane pravi igralec povezan do konca. Morda ga pokonci drži tudi aplavz publike. In aplavzov je bil Jurij deležen veliko. Ker ni polovičar, si jih je tudi pošteno prigaral.

Ta zapis, pa je tudi nov mejnik na naši blogerski strani. Nove tehnične možnosti so nam namreč omogočile snemanje videa. Vse skupaj je bilo zelo hitro urejeno. Celo brez prefesionalne kamere. Za posnetek je poskrbel kar domači Canon ixus 860 IS. Tehnična obdelava posnetka je bila v rokah Izidorja Ščeka. Tako smo tudi z radijskim blogom stopili v video območje!
Pa sami presodite, kako je uspelo...

Danes na naši spletni strani, v zavihku Po jutru se dan pozna:

"Praznik Gospodovega oznanjenja me kliče k sveti maši in klicu se bom odzval. Hkrati bom pokazal hvaležnost materi; če je pokojna, bom šel na grob in zanjo molil."

Včasih kaj nagovori, brez posebnega pompa, napovedi ali miselne povezave. Materinski dan odzvanja... In ker smo mamo lani pokopali, se odpravljam na njivo Božjega usmiljenja in pričakovanja vstajenja. Hkrati razmišljam o neizgovorjenih besedah in dejanjih, o vezeh, ki nas povezujejo tudi onkraj groba.

Mama, počivaj v miru. In večna luč naj Ti sveti.

3. postaja: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

Jezusovi padci v evangelijih niso omenjeni.

Svet se je v nekih stvareh spremenil manj, kot si želimo priznati. Nekoč, še v Jezusovih časih, je bilo treba plačevati cestnino (od tam cestninarji) in mostnino. Kdor je ni hotel plačati je moral na drugo stran reke tako, da je bredel mimo mosta.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je plačevanje cestnin tudi danes eden pomembnejših načinov polnjenja vedno prazne državne blagajne. Edina razlika je, da danes plačujemo cestnino dvakrat. Enkrat ko registriramo avtomobil in drugič, ko kupimo vinjeto (če računamo še DDV pri obeh dajatvah, potem cestnino plačujemo celo trikrat).

Vsi se spominjamo ur zgodovine, ko so nas tovarišice učile, kako je bilo v temačnem srednjem veku tlačanom težko, saj so morali plačevati davščine graščaku in desetino še Cerkvi. Si morate misliti: desetino Cerkvi? Poleg tega je moral tlačan oddelati določene dneve na njivah svojega deželnega gospoda in nekaj tudi na Cerkvenih poljih. Kakšna krivica! Ni čudno, da je prišlo do kmečkih puntov.
Ampak situacija danes je še precej slabša. Ne plačujemo ravno graščaku, ampak državi. Mimogrede zadnjič sem prebral, da je naša rekorderka v številu davkov. Najprej poglejte kakšna je razlika med bruto in neto plačo, pa boste videli koliko vam država vzame. Ko kjerkoli nakupujete država od vsakega izdelka pobere davek, če odidete na kulturno prireditev ali kupite knjigo, prav tako plačate davek državi. Še posebej veliko vam vzame pri nakupu goriva in tudi pri uničevanju vašega zdravja hoče imet delež, saj je posebej visoko obdavčila cigarete in alkohol. Da pa danes veliko ljudi dela na državnih »njivah« (podjetjih) tudi ni treba posebej razlagati.
Na nek način, je bilo življenje včasih idilično. Ljudje res niso imeli veliko, ampak pobrali so jim precej manj, kot pa danes nam. Zato bi prosil, če spet lahko uvedejo desetino. Mislim, da bi z ostankom brez težav plačevali tako zdravnike, kot učitelje… in še za pokojnino bi prihranili.