Star štor v mladem gozdu sili k razmišljanju …
Nadenj se utrujeno sklanjajo uvele travne bilke, od spodaj pa že poganjajo nove, sveže.
Trhli les je prevrtan z rovi v katerih sem in tja hitijo različne žuželke.
Nič ne vedo o ponosnem hrastu, ki je sto in več let rasel na tem mestu.
Prav tako o njem nič ne vedo mlada drevesa, ki rasejo v okolici.
A morda so sama zrasla prav iz njegovega semena.

Ne moremo se delati, da nas naše korenine ne zanimajo, kajti iz njih rastemo!

Izobesil sem zastavo in z ženo sva nazdravila.
Otroci so posedli naokoli in vsak je povedal, kaj mu pomeniš.
Odgovori so bili zanimivi. Nekomu dom, drugemu zavetje, tretjemu pomeniš družino.
Kaj ni zanimivo: tudi mi smo domovina, kajti pravijo otroci, kraj brez ljudi ni dom, ni domovina.
Lahko imaš rad trave, reko, drevo ali kamen, a vendar lahko glavo nasloniš le na ramo drugega, ki te nasiti bližine …
Potem smo se prijeli za roke in zmolili. Zate domovina in za nas, da bi te bili vredni.
Da bi znali zate delati, misliti, ljubiti … in to predati zanamcem.
Pri srcu mi je bilo toplo. Danes ni čas za težke besede, za kritike in jadikovanje.
Danes slavimo. Tebe domovina!

Kot se v cvetu že skriva plod, ne da bi ga z očmi mogli jasno razločiti, tudi v meni tli marsikaj.
Tiho in v pričakovanju. Dokler se ne odpre in razmahne in dozori …
Neki nadvse modri „graditelj“ je vse položil vame.
Vse potrebno, kar čaka, da vzbrsti v toplini mojega srca, kakor v žarkih toplega sonca in se požene kvišku.

V meni tiho, pritajeno utripajo življenje, veselje in zmaga.

Vir pravega veselja je lahko samo mir, ki ga nosimo v sebi.
In kakor si vse dobro utira pot navzven, tako se hoče razodeti tudi veselje.
Veselje se hoče širiti, ne more ostati samo za zidovi notranjosti.
Želi potegniti tudi druge za seboj in jih vneti za dobro.
In ko se razvname oplaja in spreminja!

Dramatik Calderon de la Barca (1600 - 1681) je zapisal, da nič ne pomeni, kakšno vlogo ima kdo na svetu, vse je v tem, kako jo odigra!
Zato je spoznati samega sebe vrlina. Da se ne precenjujemo in hkrati ne podcenjujemo. Da vemo za svoje meje, pa tudi za svoje kakovosti. Če se bomo enega in drugega zavedali, potem se bomo lahko varovali napuha. Ali kot pravi pisatelj Janez Trdina (1830 – 1905):
„Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka, druge zaničujoč, sebe povzdigovati ...