Izobesil sem zastavo in z ženo sva nazdravila.
Otroci so posedli naokoli in vsak je povedal, kaj mu pomeniš.
Odgovori so bili zanimivi. Nekomu dom, drugemu zavetje, tretjemu pomeniš družino.
Kaj ni zanimivo: tudi mi smo domovina, kajti pravijo otroci, kraj brez ljudi ni dom, ni domovina.
Lahko imaš rad trave, reko, drevo ali kamen, a vendar lahko glavo nasloniš le na ramo drugega, ki te nasiti bližine …
Potem smo se prijeli za roke in zmolili. Zate domovina in za nas, da bi te bili vredni.
Da bi znali zate delati, misliti, ljubiti … in to predati zanamcem.
Pri srcu mi je bilo toplo. Danes ni čas za težke besede, za kritike in jadikovanje.
Danes slavimo. Tebe domovina!