Upanje umre zadnje, pravi pregovor.
A kaj, če nekdo v očeh nima več upanja?
Še posebej ga potrebujejo mladi.
Otroci se vračajo in ostanejo doma, če je doma čutiti duh upanja.
V nasprotnem primeru bežijo od doma.
Upanje dela čudeže in je naša prvobitna sila.
Če sta na levici in desnici vera in ljubezen, je v sredini upanje.
Upanje, ki „pazi“ na vero in ljubezen ...
Ko gremo na počitnice, navadno s seboj vzamemo tudi dobro knjigo.
Ampak, ali kaj beremo tudi, ko ni čas dopusta?
Za branje ni pomemben čas dneva, prav tako ne kraj.
Vedno imamo lahko s seboj priljubljeno branje.
Branje pomeni, da smo pripravljeni slišati glas, ki se oglasi, ko najmanj pričakujemo.
Glas, ki prihaja iz neznanega vira, onkraj napisanega, onkraj avtorja.
To je prostor neizgovorjenega, od tam, kjer svet še ni spregovoril o sebi in za kar še nima besed …
po Italu Calvinu ( 1923 - 1985)
Tretjo svečko prižigamo na majhnem venčku.
Vsi zbrani zremo vanjo.
Ugasnili smo vse luči in zagrnila nas je tema.
Temno je, a vendar sredi sobe brlijo tri majhne svečke.
Svetlobe ni prav dosti, a če bi bila potreba, bi nam lahko osvetljevale pot, da se ne bi spotikali v temi.
Nekaj časa smo tiho, nič ne govorimo, le poslušamo in postaja nam toplo.
Kar naenkrat se nam okolica ne zdi več tako temna, kajti v njej je bila luč in …luč sveti v temi in tema je ni spoznala…
Zdaj spregovorimo o luči in o tem, da hočemo biti luč tudi drugim.
Majhni plamenčki, ki svetijo in grejejo.
Vsakogar brez razlike.
In če nas bo več, bo naš plamen še večji.
Svetili bomo skupaj.
Noč ne bo več tako temna in ob poti bo vedno svetlo.
Vse, kar resnično šteje na koncu je, da ste ljubili.
Zavist je izguba časa. Imate že vse, kar potrebujete.
Čeprav življenje ni okrašeno s pentljo je vseeno darilo.
Vaše delo ne bo poskrbelo za vas, ko boste bolni. Vaši prijatelji in starši bodo. Ostanite v stikih.
Čas zdravi skoraj vse. Dajte času čas.