V mesecu oktobru imam napovedano razstavo v galeriji Družina v Ljubljani na Krekovem trgu. Slike so v večjem delu že narejene (manjka jim še nekaj detajlov in pozlata), danes pa sem od mizarja dobil še zadnji večji kos – oltar.
Naj razložim. Že nekaj let se pri razstavah ukvarjam s prostorsko postavitvijo, ko galerijski prostor spremenim v sakralnega. Za posamezno galerijo pripravim slike, ki so prav zanjo odrezane (les) po meri, vanjo postavim oltar, ambon, slike ki spominjajo na vitraje… Vanjo postavim tudi stole, glasba, ki se vrti v ozadju, pa nehote ustvari vtis celote. Pravzaprav skušam prikazati, kako naj bi posvečeni prostor izgledal po moje. Zanimivo se mi zdi, da ljudje, ko stopijo v galerijo, nehote začnejo šepetati, veliko se jih usede na stole in za nekaj trenutkov pozabijo, da so pravzaprav prišli na razstavo. S tem je moj namen dosežen, namreč želim si ustvariti tak prostor, kjer je mogoče meditirati (moliti). Ker to počnem že nekaj let, sem si pridobil nekaj izkušenj in tako bo tokratna postavitev v Družini nekaj posebnega. Zamislil sem si dvojni prostor: ladjo in kripto (to namreč ponuja galerija sama). Oba prostora bosta imela svoj oltar in ambon. Ladja bo svetla, kripta nekoliko zatemnjena…
Oltar za ladjo sem dobil danes (za kripto je že narejen). Zamislil sem si ga kot aplikacijo na stare gotske krilne oltarje. Visok je skoraj tri metre, dolg več kot dva… Z mizarjem (mojstrom Močnikom, ki je stregel mojim projektantskim muham) sva bila oba izjemno zadovoljna, ko je bil prvič sestavljen skupaj. Surova izvedba izgleda takole, zdaj pa me čaka še poslikava.
»Emonska ulica v Trnovem se zadnje štiri dni v avgustu spremeni v gledališče na prostem in ustvarjalno sprehajališče. Mali in veliki si lahko ogledajo več kot trideset gledaliških dogodkov iz 11 držav. Posebna pozornost je namenjena kreativnemu ustvarjanju na prostem, ki ga izvajajo s Hišo otrok in umetnosti. Posebnosti letošnje promenade so lutke na ulici, gledališče pantomime, akrobatika in umetniška tržnica.« Takole pišejo organizatorji KUD France Prešeren. In vse kar so napisali drži kot pribito.
Prišli smo po 18. uri in do 20.h (in še malo čez) smo sedeli in se zabavali kot pribiti na sedež. Posebej nas je navdušil LED HED (Avstralija) LEDBOUY, artistični performans. Možakar je v sicer precej razvlečenem uvodu, zelo simpatično sestavil drog in potem med publiko izbral štiri krepke možake. Ti so mu končno pomagali pri tem, da se je na drog (visok kake 4 metre) povzpel in potem na njem visel v vseh mogočih in nemogočih pozah. Kar nismo mogli odtrgati oči iz njega, ko se je z vrha pognal v globino, z glavo naprej… in pristal v lastnem klobuku. Sledil je velik aplavz in tudi klobuk po predstavi ni bil prazen.
Mi smo se imeli lepo. Sicer pa je na promenadi zelo veliko družin z majhnimi otroki in morda je to ena najbolj posrečenih družinskih prireditev! Priporočam (le vremensko napoved preverite)!
Pred nekaj dnevi sem dobil pošto kot odmev na svoj članek v reviji Tretji dan (Kultura nas je nekoč držala pokonci. Kaj pa danes?). Vedno sem vesel, če imajo zapisane ali povedane besede kak odzven, kajti danes se vse bolj zdi, da je najmodernejši način, kako ubiješ drugo mnenje, da ga enostavno ignoriraš. Seveda govorim o besedah in besednjaku Igorja Vojnovića in njegovi knjigi „Čefurji raus“. Marta iz Novega mesta mi je poslala prispevek Marka Stabeja iz spletnega slovarja Razvezani jezik, ki je sicer že iz leta 2004, vendar pa je še kako aktualen. Preberete ga lahko tule.
Marta ugotavlja, da nam kristjanom nekatere besede ne gredo rade v uho in pritrditi ji moram. Jezik je sicer živ in se razvija čisto po svoje, neodvisno od pravil, priporočil in želja. Vsak ga oblikuje in uporablja po svoje, vendar pa obstajajo neke norme, ki se jih moramo držati, da se razumemo. Verjamem, da se s predsednikom države (ali škofom, ali pa uradnico na okencu v banki) ne pogovarjaš tako, kot se pogovarjata dva „upornika“ na zadnjem delu avtobusa, katerih besednjak je zmes slenga, anglizmov, vulgarizmov in medmetov. Kar si povesta, je lahko zelo zanimivo, gotovo pa ni za vsaka ušesa. Osebno se gotovo ne bi dolgo pogovarjal z nekom, ki bi med pogovorom ves čas preklinjal in si dajal duška z obskurnimi, za slabše želodce, neprebavljivimi metaforami.
Gotovo pa so taki, ki so zrasli ob takem jeziku. In tukaj lahko pritrdim Marku Stabeju, da ima tudi naš jezik svoje pragozdove in savane, ki so se zasadile in razrasle (včasih tudi preko mere).
Do tukaj vse lepo in prav. Ostajamo vsak na svoji poti, si mislimo svoje in se dopuščamo. Potem pa nastopi trenutek, ko lahko samo nejeverno zmajemo z glavo in se vprašamo, kako je to mogoče. Ta trenutek je napočil takrat, ko smo delo napisano v tako pragozdnem jeziku, da je samo sebi vprašljivo, ki deluje, kot razširjen srednješolski spis priseljenca, nagradili kot literarni in slogovni presežek in mu pripeli vseh vrste odlikovanja (nagrajujemo navadno presežke, mar ne?). Kot bi rekli, posnemajte ga! Zakaj se potem v šolah še vedno učimo slovenščine? Do literarne nagrade očitno lažje prideš, če je ne uporabljaš (ali pa vsaj slabo)!
Če se vrnem k metafori o jeziku, ki ga kultiviramo kot domači vrt, si ne morem kaj, da mi ne bi prišla na misel tista zgodba o menihu, ki je imel vrt vzorno urejen, en konček ob robu pa je bil preraščen s plevelom, travo in trnjem. Ko so ga vprašali, zakaj je ta del zapustil, se je nasmehnil in rekel, da zanj skrbi dobri Bog sam. In točno tako je! Če bomo pustili, da se na našem vrtu (slovenskega jezika) razbohotijo le trnje, plevel in trava, ker vrta nismo hoteli več kultuivirati, tega ne smemo pripisati le dobremu Bogu, ki daje vsem stvarem rast, ampak moramo vedeti, da so nekatere (tudi lingvistične) rastline bolj agresivne od drugih, in da pod seboj ne puščajo pragozdne raznolikosti, ampak barbarsko opustošenje, nekatere se kot zajedavci hranijo z drugimi, ki potem žalostno propadejo... Zato so še kako potrebni tisti, ki za jezik skrbijo, ga negujejo in z njim spoštljivo ravnajo!
Eden izmed znakov civilizacije je jezik. Ta je tudi znak pripadnosti neki skupnosti. In kakšna je ta skupnost, se sliši tudi v jeziku. Stabej bi rekel, da je diktatorska, če se (preveč) drži zakonov in norm. Po analogiji bi lahko sklepali, da je bolj liberalen odnos do jezika, potem tudi znak bolj svobodne družbe, vendar pa si v to upam podvomiti, vsaj kar se zgoraj opisane metafore tiče. Namreč ko norme odpadejo, ni več razloga, da se ne bi začeli pogovarjati drugače, tuje. Lahko bi se dogovorili in namesto slovenskega jezika uvedli kakšnega drugega, ampak tudi potem bi se morali držati nekih norm, če bi želeli, da nas razumejo! Do srede 19. stoletja so nas Nemci prepričevali, da je slovenščina kmečki jezik, v katerem se ne da izražati najglobljih poetičnih misli, filozofskih idej in podobnega. Naši predniki so jih postavili na laž. Da se! In to so dokazali s svojimi deli in o tem so nas vedno tudi učili v šolah in nas še. V vsaki slovenski šoli. Zato se mi zdi več kot nenavadno, da bi se zdaj temu odpovedali in dali prav onim, ki so vse slovensko imenovali za manj vredno. Jim hočemo danes dati prav tudi mi?
Zadnji poletni izlet smo posvetili primorski. Malo zaradi lepe narave, malo zaradi nezahtevne poti, malo pa zaradi Sinjega vrha, kjer te vedno radi sprejmejo. Pa še dve štampiljki Slovenske planinske transfarzale so lahko otroci danes vknjižili v Dnevnik mladega planinca…
»Koča na Čavnu (Bavčarjev dom) je odprta celo leto ob sobotah, nedeljah in praznikih; junija in avgusta pa od četrtka do nedelje in ob praznikih.« Te informacije žal nismo imeli, zato smo po več kot uro dolgem pohodu po cesti, pred kočo ostali pred zaprtimi vrati. Še dobro, da nas je razgled ob koči potolažil, da nismo preveč žalovali za hladnimi napitki, ki so jih nadomestili tisti iz nahrbtnika. Pogled na Vipavsko dolino in morje pa se nam je nepozabno vtisnil v spomin.
Pogled proti morju, na Tržiški zaliv
Pogled na Vipavsko dolino proti Sinjemu vrhu
In še cvetoče rožice ob naši poti
Potem smo se odpravili še proti Sinjemu vrhu, ker so otroci hoteli videti razstavo Umetniki za Karitas. Ta bo zdaj tam na ogled še ves september. Presenetila nas je makedonska slikarka Lenče Mitevska, ki tam še vedno ustvarja. Pripravlja namreč razstavo, ki bo na ogled v Sloveniji. Tako smo obujali spomine na kolonijo in skupaj pregledali, kar je v teh dneh ustvarila. Bil je poln dan, z ravno pravšnjo mero športa in kulture!
Ob 10 letnici Slomškove beatifikacije, 150 letnici prestavitve škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in ob 15 letnici radia Ognjišče, bomo radijci pripravili kolesarsko romanje iz Ponikve, preko Celja v Št. Andraž in nato v Maribor. To se bo zgodilo med 21. in 23. septembrom, ko bo v mariborski stolnici tudi molitvena noč z neposrednim radijskim prenosom. Pot bo dolga približno 180 kilometrov, razdelili smo jo na dva dneva, višinske razlike pa še nismo izračunali. Prijavila se je že ekipa, ki bo kolesarila, ostali sodelavci bodo skrbeli za neposredna javljanja iz Slomškovih krajev. Radijski program bo v teh dneh popolnoma posvečen Slomškovim življenjskim postajam. Mislim, da bo to lepa obeležitev zgoraj navedenih obletnic.
Seveda pa tak projekt zahteva tudi trening. Zato smo se že začeli pripravljati na naporno vrtenje pedalov. Jaz sem se z otroki že dvakrat podal na popoldansko razmigavanje. Prvič smo naredili krog po Ljubljani (okoli Rožnika v center in nato čez Šiško domov), danes pa smo odkolesarili mimo Šentvida v Medvode in nato čez Pirniče in Tacen domov. Glede na to, da smo koles (sploh mlajši) nevajeni, nam je šlo kar dobro od nog. Ostaja nam še mesec dni in verjamem, da nam bodo priprave uspele. Kjer je želja, tam je moč!