Začetek šolskega leta v bogoslužju zaznamuje katehetska nedelja. Otroci v naši župniji so pred oltar prinesli svoje šolske torbe in tako simbolično pokazali, da želijo začeti šolsko in veroučno leto v Božjem imenu. Zelo živahno je bilo. Otroci vseh starosti, še vsi sveži z novimi učbeniki, barvicami in zagonom. Ko bi bilo tako celo leto… Da bi se tako, kot je povedal župnik »priklenili« na cerkev in tam iskali navdih, pomoč in upanje. Kar milo se ti stori pri srcu, ko vidiš vse tiste zaupljive oči, ki upajo več, kot mi odrasli. Ki se jim nič ne zdi pretežko. Takega katehetskega zagona bi si mnogi želeli v svojih vsakdanjikih. Tam žal prevelikokrat kraljujeta naveličanost in rutina. Tam ni spontanosti, ampak le kruhoborstvo. Zato sem bil vesel cerkvenega živžava, polne cerkve in novega zagona po počitnicah. Naj le dolgo traja!

Na koncu vsake maše so tudi oznanila. Tudi jaz oznanjam. Jutri se že oglasim s Ponikve. Držite pesti za nas!

Tako je naslov novi monokomediji igralca in režiserja Gregorja Čušina. Naj že takoj na začetku povem, da se z vsako novo igro (ta je že četrta po vrsti: Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec) Čušin vse bolj oddaljuje od lahkotnih ritmov in vse bolj koplje na globoko. Če smo se v Hagadi in Evangeliju po Čušinu vsi navduševali nad ritmom, štosi in nenadnemu preskoku iz smešnega v krvavo resno, potem je Pešec že nakazal pot v angažirano krščanstvo, kjer je le še kotek (ali klopca v cerkvi) prostora za mlačnost. In še tega kota pri Jonu besnem preroku ni več. Čušin besede zabija v naše Ninive. Brezkompromisno, brez dlake na jeziku. Všeč mi je, ker smo morda po petdesetih ali več letih spet dobili angažiranega katoliškega avtorja. Če so se pri Hagadi neverujoči še lahko zabavali, potem jim je z vsako naslednjo Gregorjevo igro ostajalo manj maneverskega prostora. Kar sploh ni slabo, glede na to, kar lahko ta čas gledamo na naših odrih… Pešec in Jona tako nagovarjata katoliško publiko. Nalivata nam čistega vina. Morda nasujeta tudi nekaj soli na morebitno rano, a ne zato, da bi bolelo (pa čeprav tudi to), ampak da se ne bi zagnojilo!
Nekateri Gregorju Čušinu očitajo (morda oni, ki ga v njegovih igrah sploh še niso videli), da je vzel vse preveč osebno! Ampak, kako za Božjo voljo, naj človek sicer vzame svojo vero, če ne osebno? Naj se pretvarja? Vedno le prikimava? Naj le igra? Če tako pogledamo na Jona besnega preroka, kmalu ugotovimo, da v njem avtor misli krvavo zares, pa čeprav je vse zavito v monokomedijsko embalažo. Igra je v tem primeru le medij, ki nam sporoča, naj v svojem življenju ne igramo. Kajti življenje v sodobnih Ninivah ni limonada, ampak je prostor, kjer se je večkrat potrebno posuti s pepelom in sesti na raševnik. Zaradi vsega navedenega, vam ogled Jona besnega preroka, močno svetujem (pa čeprav se boste morda tudi sebi kislo smejali).

Priprave na kolesarjenje ob Slomškovih in radijskem jubileju se bližajo koncu. V ponedeljek popoldne krenemo na pot. Najprej na Ponikvo, naslednje jutro pa od tam do Št. Andraža in v sredo od tam do Maribora. Več o poti si lahko preberete v priloženem linku na naši spletni strani. Ena od mojih konkretnih nalog bo tudi, da bom skrbel za ažurno objavljanje vtisov na svoji blogovski strani. Teh bo v enem dnevu več, tako, da že zdaj vabim, da nas spremljate in bodrite tudi preko spleta. 9 radijskih sodelavcev bo vrtelo pedala dva dneva zaporedoma in ker nismo ravno vrhunski športniki bo to za nas kar velik napor združen še z aktivnim radijskim delom. Tako nam bodo vzpodbudne besede prišle še kako prav. Naj vas povabim tudi k spremljanju radijskega programa, kajti tam boste lahko slišali veliko z naše poti in tudi veliko o Slomšku na katerega grobu bomo kolesarsko romanje končali. Morda se pa v Mariboru tudi vidimo?

Zelo me je nagovoril naslednji video posnetek. Ljudje, prostovoljci so v petih urah očistili vsa divja smetišča v Estoniji. Zavidljiv projekt. Kako so ga lotili in izvedli pa poglejte sami. Mene so prepričali, še sploh ko sem prebral, da za promocijo niso plačali niti €.

Bi se ga znali lotiti tudi mi? Bi sploh hoteli? Menda priprave že potekajo.
Če bi se rad/a pridružil/a skupini prostovoljcev, lahko pišeš kar na 5raholc@gmail.com.

Poletja je nepreklicno konec. Bilo je lepo, dolgo in vroče, a leto zdaj stari. Dan se je že pošteno skrajšal. Sonce danes vzide ob 06:43 in zaide ob 19:09. Dan bo trajal 12h, 26min. Poletje se poslavlja kot gospodar, ki je dobro opravil svoje delo. S ponosom gleda na pridelke, ki jih bomo kmalu pobrali. Ker se je dan že tako skrajšal, se je tudi vreme spremenilo. Zjutraj nas pričaka megla, vlaga, tudi dež. Na naši češnji že skoraj ni več listov, divja trta pa je začela spreminjati barvo iz zelene proti rdeči. Jesen je najbolj barvit letni čas, s pahljačo toplih barvnih odtenkov, od zelenkasto rumene, do okraste in rdeče. Rjave barve so pravzaprav redke… Všeč mi je suho listje v gozdu. Dušan Radović, srbski aforist, je nekje zapisal, da bi lahko naše televizije prenašale, kako se barvajo gozdovi in trave. Tako bi lahko vsaj lastniki televizorjev videli, kako lepa je naša jesen... Poleg tega so ponekod že nabrali prvi kostanj. S tem se je že začel tudi čas kostanjevih piknikov. In h kostanju sodi še mošt. Letošnja vinska letina bo kar dobra, pravijo strici vinogradniki, sladkor namreč dobro kaže. Dež, ki v teh dneh moči gozdno zemljo, pa bo poskrbel, da se bo začela še sezona gob. Gob do zdaj skoraj ni bilo, zaradi precej suhe, gozdne podlage. Ja, jesen je res nekaj posebnega. Ste opazili, kako smo zamenjali garderobo? Kar naenkrat se je zgodilo. Kot bi v oblačilih želeli zadržati še nekaj poletne toplote.
Tudi človeško življenje je podobno. Na začetku »jeseni« se ti razodene s pahljačo toplih tonov in pokaže kako bogato je in koliko različnih možnosti ponuja. Pa mu znamo prisluhniti?