Tako je naslov novi monokomediji igralca in režiserja Gregorja Čušina. Naj že takoj na začetku povem, da se z vsako novo igro (ta je že četrta po vrsti: Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec) Čušin vse bolj oddaljuje od lahkotnih ritmov in vse bolj koplje na globoko. Če smo se v Hagadi in Evangeliju po Čušinu vsi navduševali nad ritmom, štosi in nenadnemu preskoku iz smešnega v krvavo resno, potem je Pešec že nakazal pot v angažirano krščanstvo, kjer je le še kotek (ali klopca v cerkvi) prostora za mlačnost. In še tega kota pri Jonu besnem preroku ni več. Čušin besede zabija v naše Ninive. Brezkompromisno, brez dlake na jeziku. Všeč mi je, ker smo morda po petdesetih ali več letih spet dobili angažiranega katoliškega avtorja. Če so se pri Hagadi neverujoči še lahko zabavali, potem jim je z vsako naslednjo Gregorjevo igro ostajalo manj maneverskega prostora. Kar sploh ni slabo, glede na to, kar lahko ta čas gledamo na naših odrih… Pešec in Jona tako nagovarjata katoliško publiko. Nalivata nam čistega vina. Morda nasujeta tudi nekaj soli na morebitno rano, a ne zato, da bi bolelo (pa čeprav tudi to), ampak da se ne bi zagnojilo!
Nekateri Gregorju Čušinu očitajo (morda oni, ki ga v njegovih igrah sploh še niso videli), da je vzel vse preveč osebno! Ampak, kako za Božjo voljo, naj človek sicer vzame svojo vero, če ne osebno? Naj se pretvarja? Vedno le prikimava? Naj le igra? Če tako pogledamo na Jona besnega preroka, kmalu ugotovimo, da v njem avtor misli krvavo zares, pa čeprav je vse zavito v monokomedijsko embalažo. Igra je v tem primeru le medij, ki nam sporoča, naj v svojem življenju ne igramo. Kajti življenje v sodobnih Ninivah ni limonada, ampak je prostor, kjer se je večkrat potrebno posuti s pepelom in sesti na raševnik. Zaradi vsega navedenega, vam ogled Jona besnega preroka, močno svetujem (pa čeprav se boste morda tudi sebi kislo smejali).