Ta zapis pišem že v Tinjah, v katoliškem domu Sodalitas, kjer nas je prijazno sprejel in okrepčal Jože Kopeinig. Kje sem ostal? V Šmartnem pri Slovenj Gradcu.
Od tam nas je kolesarska steza (z nekaj prekinitvami) peljala do Št. Andraža. Ja, prav ste slišali. Večino časa smo vozili izven prometnih cest. Malo po 14. Uri smo se oglasili iz Otiškega vrha, kjer je vsak od kolesarjev predstavil svoje vtise. Pot nas je nato vodila v Dravograd, kjer smo srečali našega poslušalca, ki nas je prišel pozdravit zato, ker je slišal naš pogovor. Lepo! Da ne bom krivičen, kar nekaj mahajočih ljudi ob cesti, hupajočih avtomobilov, prijaznih župljanov različnih župnij, nas je prišlo pozdravit. Hvala vsem za spodbudo. Veliko nam pomeni!
Takoj po prestopu meje na mejnem prehodu Vič (še dobro, da še stojijo nekdanji mejni objekti, sicer ne meje sploh ne bi opazili), se je začel del poti, kjer se je že začela seštevati naša utrujenost. Kljub prijaznim kolesarskim potem, smo nekateri, da ne bom krivičen do onih bolj poskočnih) začutili, da se pot pravzaprav ves čas vpenja. Tako smo velikokrat pogledovali na števec, kdaj se bo že zavrtela tista številka kilometra, ko se bo pokazal Št Andraž. Pa so se kilometri kar seštevali. Kolesarska steza je seveda speljana malo okoli in tako se nam je števec v Št Andražu ustavil na 104. kilometrih. Veselja po uspešno premaganem zadnjem vzponu skoraj ni bilo konca. Usedli smo se pred nekdanjo Slomškovo stolnico in samo sedeli.
Kaj lahko osebno zapišem? Z vrtenjem pedal še nimam toliko težav, kot z ožuljeno zadnjico. In ta me skrbi. Kajti jutri nas čaka še enkrat toliko kilometrov. Prav vesel in ponosen sem, da smo se izjemno izkazali kot skupina, saj smo se redno ustavljali in čakali na zamudnike. Tudi za osvežilno pijačo in energijske tablice smo si vzeli čas. Če seštejem vse skupaj, moram povedati, da smo pot dobro prenesli, da smo se izogibali morebitnim težavam na cesti, kolikor je le bilo v naši moči in da smo zdajle v Tinjah že pripravljeni na začetek Juretovega večera, ki pa ga bo izjemoma vodil Matjaž. Ampak o tem že v naslednjem zapisu. Morda še nocoj…

Vtis z javljanja pri Otiškem vrhu.

V Dravogradu nas je tabla usmerila v Avstrijo

In potem se je pred našimi očmi prikazala stolnica v Št. Andražu.

Nekateri so se je resnično rezveselili.

Takole izgleda nekdanja Slomškova stolnica.

Kako pomenljivo. Naš radijski kombi pred portalom v Št Andražu.

In še zmagovalci na skupinski sliki pred stolnico v Št Andražu.

V Velenju nas je prijazno pogostil župnik Martin Dolamič. V prijateljskem pogovoru (tudi o novi cerkvi), smo skoraj pozabili, da nas Kilometri zaupanja vabijo naprej po poti na Koroško. In tam smo doživeli svoj »ognjeni krst«. Cesta ozka in prometna, pa še mimo Hude Luknje in končno 12% klanec pred Mislinjo, so nam (vsaj nekaterim) načeli moči. Ampak, ker smo približno 4 km pred Mislinjo naredili kratek odmor, strnili naše vrste hujšega ni bilo. Še več, nekateri so rekli: »A to je vse?«. V Mislinji smo našo pot nadaljevali po novi kolesarski stezi vse tja do Šmartnega pri Slovenj Gradcu, kjer so nas pričakali nadžupnik Franc Rataj s kaplanom Matej Užmah in prizadevni domačini. Čakalo nas je kosilo, golaž in polenta, ki nam je nadomestila porabljene moči.

Jure se je pogovarjal z velenjskim župnikom Martinom Dolamičem

Prijazna pogostitev

Postanek pred največjim vzponom.

Smo že na Koroškem.

Kolesarimo po novi kolesarski poti.

Lep sprejem so nam pripravili v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Hvala vsem!

Zjutraj še preden je počil dan, smo vstali, pripravljeni na nove izzive. No, za nekatere je bilo vstajanje malo težje.. Začeli smo s sveto mašo za naš blagoslov in blagoslov poti. Po obilnem zajtrku, za katerega se gostoljubnim župljanom Ponikve res zahvaljujemo, smo se zagrizli v megleno jutro. Vrteli smo pedala in Nataša se je že kmalu javila iz Celja, kjer imajo župnijo blaženega Slomška. Pot nas je nato vodila do Nove Cerkve, kjer je bil Slomšek na drugem kaplanskem mestu. Prijazni župnik in dekan Alojz Vicman nam je razkazal cerkev, prostor kjer je imel Slomšek nedeljsko šolo in predstavil župnijo. Iz Nove Crekve sem se javil v program ob 8.45.
Nato pa so kilometri zaupanja stekli proti Velenju, kjer imajo župnijo posvečeno Slomšku. 16.40 kilometra res ni veliko, vendar pa je bila večina poti v hrib, tako, da smo bili postanka kar veseli. Sledi še fotogalerija.

Včeraj nismo šli zgodaj spat. Miha Herman, nekdanji župnik v Ponikvi ima namreč danes rojstni dan...

Ja zato je bilo vstajanje, no ja... stresno.

Pri sveti maši na Slomu.

V Novi cerkvi nas je prijazno sprejel župnik in dekan Alojz Vicman

Izjemna notranjost cerkve v Novi cerkvi.

Slomškova podoba na freski iz leta 1886.

In še slika iz Velenja, kjer je v ozadju Velenjski grad.

Pozno popoldne nas je cesta peljala na Štajersko. Na odcepu za Dramlje, čez Šentjur do Ponikve.

Potem pa okoli hriba do Slomškove rojstne hiše. Ta je v zadnjih letih spremenjena v muzej, ki nudi obiskovalcu v pogled pestro sliko njegovega življenja.

Hiša je vzorno obnovljena prostorih , na vrhu je tudi velika dvorana, ki lahko sprejme kakih sto obiskovalcev (tam bomo imeli jutri tudi mašo). V muzeju se lahko simbolično sprehodite po postajah njegovega življenja, vse od zibelke v Slomu, do škofijske službe, najprej v Št. Andražu in nato v Mariboru, kjer je tudi njegov grob.

V Slomškovi hiši, zdaj muzeju, nas je pričakala tudi njegova nečakinja v sedmem kolenu, Urška Slomšek. Prijazno nas je popeljala naokoli, mi pa ne bi bili radijci, če je ne bi takoj povabili pred mikrofon in ker v teh dneh še posebej skrbimo tudi za naše video vsebine, tudi pred kamero…

Potem pa se je začelo snemanje radijskega večera, oddaje PRO, ki smo ga poimenovali Kulturni večer v čast blaženemu Slomšku. Pred mikrofon smo povabili med drugim zdajšnjega in prejšnjega župnika s Ponikve Alojza Kačičnika in Miha Hermana. V njem pa sodeluje tudi več skupin ljudskih pevk in pevcev. Del programa, ki sta ga vodila Nataša Ličen in Jure Sešek pa je potekal tudi v živo!

Sodelavci smo si porazdelili ostalo delo. Nekateri so poprijeli za snemalnik, drugi fotoaparat, videokamero, računalnike… skratka nikomur ni dolgčas. Pa še noč bo nocoj kratka. Jutri vstajamo že malo po peti, saj imamo ob 6. uri že sveto mašo, na pot pa krenemo po zajtrku, takoj po sedmi uri. Vabim, da se nam pridružite v neposrednih javljanjih, ki jih bo jutri kar… deset!

Pa smo začeli. Dopoldne s tiskovno konferenco v Ljubljani, kjer smo medijem in gostom predstavili aktivnosti povezane s številkami 150, 15, 10. Torej ob 150 letnici prenosa škofijskega sedeža iz avstrijske Koroške na slovensko Štajersko, ob 15 letnici radia Ognjišče in 10 letnici razglasitve Slomška za blaženega. Tule je utrinek iz tiskovne konference.

Po tem smo na vrtu Zavoda sv. Stanislava posadili lipo. Drevo, ki že z imenom izraža slovensko tradicijo, simbol globokih in klenih korenin, drevo, ki kljubuje neprilikam in se hitro obraste.

Ob tem smo se skupno slikali še kolesarji. Takole izgleda naša kolesarska ekipa, skoraj kompletna, brez koles.

In še nekaj videoutrinkov:

In potem… smo na kombi naložili kolesa in odbrzeli na Ponikvo.