Ta zapis pišem že v Tinjah, v katoliškem domu Sodalitas, kjer nas je prijazno sprejel in okrepčal Jože Kopeinig. Kje sem ostal? V Šmartnem pri Slovenj Gradcu.
Od tam nas je kolesarska steza (z nekaj prekinitvami) peljala do Št. Andraža. Ja, prav ste slišali. Večino časa smo vozili izven prometnih cest. Malo po 14. Uri smo se oglasili iz Otiškega vrha, kjer je vsak od kolesarjev predstavil svoje vtise. Pot nas je nato vodila v Dravograd, kjer smo srečali našega poslušalca, ki nas je prišel pozdravit zato, ker je slišal naš pogovor. Lepo! Da ne bom krivičen, kar nekaj mahajočih ljudi ob cesti, hupajočih avtomobilov, prijaznih župljanov različnih župnij, nas je prišlo pozdravit. Hvala vsem za spodbudo. Veliko nam pomeni!
Takoj po prestopu meje na mejnem prehodu Vič (še dobro, da še stojijo nekdanji mejni objekti, sicer ne meje sploh ne bi opazili), se je začel del poti, kjer se je že začela seštevati naša utrujenost. Kljub prijaznim kolesarskim potem, smo nekateri, da ne bom krivičen do onih bolj poskočnih) začutili, da se pot pravzaprav ves čas vpenja. Tako smo velikokrat pogledovali na števec, kdaj se bo že zavrtela tista številka kilometra, ko se bo pokazal Št Andraž. Pa so se kilometri kar seštevali. Kolesarska steza je seveda speljana malo okoli in tako se nam je števec v Št Andražu ustavil na 104. kilometrih. Veselja po uspešno premaganem zadnjem vzponu skoraj ni bilo konca. Usedli smo se pred nekdanjo Slomškovo stolnico in samo sedeli.
Kaj lahko osebno zapišem? Z vrtenjem pedal še nimam toliko težav, kot z ožuljeno zadnjico. In ta me skrbi. Kajti jutri nas čaka še enkrat toliko kilometrov. Prav vesel in ponosen sem, da smo se izjemno izkazali kot skupina, saj smo se redno ustavljali in čakali na zamudnike. Tudi za osvežilno pijačo in energijske tablice smo si vzeli čas. Če seštejem vse skupaj, moram povedati, da smo pot dobro prenesli, da smo se izogibali morebitnim težavam na cesti, kolikor je le bilo v naši moči in da smo zdajle v Tinjah že pripravljeni na začetek Juretovega večera, ki pa ga bo izjemoma vodil Matjaž. Ampak o tem že v naslednjem zapisu. Morda še nocoj…

Vtis z javljanja pri Otiškem vrhu.

V Dravogradu nas je tabla usmerila v Avstrijo

In potem se je pred našimi očmi prikazala stolnica v Št. Andražu.

Nekateri so se je resnično rezveselili.

Takole izgleda nekdanja Slomškova stolnica.

Kako pomenljivo. Naš radijski kombi pred portalom v Št Andražu.

In še zmagovalci na skupinski sliki pred stolnico v Št Andražu.