Pravkar prebiram knjigo Dedu za petami, ki jo je napisal finski avtor Arto Paasilinna in se ob tem precej zabavam. Knjiga je napisana komunikativno, tekoče brez pretenzije, da bi bila (vsaj kot se mi kaže zdaj, ko je še nisem prebral do konca), kaj več kot zabavno branje. Knjigo sem začel prebirati po priporočilu kolega iz zakonske skupine in res nisem razočaran. Tudi zato ne, ker se pred mojimi srednjeevropskimi očmi, odvija zgodba s severa, povezana z težko umljivimi običaji in prigodami mladca, ki mora na ukaz oblastne babice, spraviti domov deda. Temu se vsake toliko zahoče svobode in jo jadrno popiha po svetu za kakega pol leta, pod pretvezo da išče nove poslovne možnosti.
In tu se zgodba o Fincih sploh še ne zaključi. V Križankah je nocoj nastopila finska pevka Tarja Turunen. Nisem kakšen velik ljubitelj »težke glasbe«, če lahko tako poimenujem heavy metal. Vseeno pa sem bil pred leti nemalo začuden, ko sem ugotovil, da obstaja tudi mešanica med klasično glasbo in heavy metalom. Tipični primerki ti gotskega heavy metala so bili finski Nightwish. In Tarja je bila do leta 2005 njihova pevka. Šolan, klasično oblikovan sopran, združen z težkimi kitarami in divjimi bobni… Kakorkoli, verjamem da ta glasba ni za vsakogar, je pa spet znak, da so Finci na nek način posebni, saj je tam tovrstna glasba (lahko tudi hrup za koga), še posebej popularna!
Zaključim pa naj s povabilom, da včasih prestopite meje svojega in se odpravite pogledat, kako na življenje in glasbo gledajo drugje. Verjetno boste presenečeni, pa še bogatejši za izkušnjo!
