Pred dnevi smo imeli srečanje staršev letošnjih birmancev. Župnik se je po prvem srečanju odločil, da s(m)o starši nujno potrebni „osvežitve“ verskega znanja. Sam sem vedno malo nesrečen ob takih srečanjih, saj se s tematiko prilagodijo večini in s tem posledično najbolj osnovnemu nivoju. Vendar pa je stanje res težko! Razmišljali smo o maši, bolje rečeno spoznavali smo stanje družin otrok, ki gredo letos k birmi. Za veliko večino je nekaj popolnoma normalnega, da gre družina skupaj k maši samo za zapovedane praznike in ob obletnicah smrti staršev. Otroci so, po njihovem mnenju v tej starosti že toliko odrasli, da se lahko sami odločijo, ali bodo k maši šli ali ne.
„Važno, da gre še ta birma mimo in potem... svoboda!!!“, mi je prišlo na misel.
„Maša je dolgočasna, treba bi bilo nekaj osvežiti, da bi ljudje sploh vedeli, kaj je bistvo.“ „Res nisem vedel(a), da je maša in evharistija eno in isto...“ „Nisem vedel(a), da birma ni potrebna, za prejem cerkvene poroke...“ To so le tri cvetke, ki lahko povedo, kako nizko na lestvici je v krščanskih družinah (če sklepamo, da tisti ki se pripravljajo na birmo so kristjani) sv. maša. Ampak, ali ni maša osnova, najpomembnejši zakrament, s katerim so pravzaprav vsi ostali povezani? Pri maši doživimo občestvo (se pozdravimo), beremo Božjo besedo, poslušamo nagovoru, ki je (ali pa bi vsaj moral biti) vzpodbuda našemu krščanskemu življenju. Pri maši prosimo (koliko stvari je, ki nam težijo srce), molimo za naše pokojne, ki so neločljivi del Cerkve in njenega občestva in končno pri njej lomimo kruh in se s tem povežemo s Kristusovo vsepresegajočo ljubeznijo.

Zato je obisk maše tako pomemben, ključen! Če tega birmanci ne prinesejo iz svoje družine, kako bodo lahko odrasli v zrele kristjane? Kako je lahko sploh nekdo kristjan, ki ne obiskuje svetega bogoslužja? Vse to so vprašanja, o katerih razmišljam že nekaj dni.
Ugotovitev je, da otrokom iz takih družin na poti krščanskega življenja, zagotovo ne bo lahko, gotovo pa o veri in verskih resnicah (trenutno) vedo več od svojih staršev.

Na steni nekdanje občine Šiška se je pojavila velika risba, narisana z ogljem. Dolgočasno zelena fasada je dobila nov pomen. Zahvala za to gre priznani umetnik na področju urbane kulture Jorgeju Rodriguezu Geradi, ki je izrisal monumentalni portret naključno izbrane Ljubljančanke Tine. Gre za projekt Identitete, ki ga Gerada v različnih mestih po celem svetu izvaja že od leta 2002. Če niste pozorni, boste umetnino kljub vsemu zgrešili, saj je šišenska upravna enota postavljena pravokotno na Celovško ulico in nam zaradi tega kaj lahko »zdrsne« izpred oči. Vesel sem, da so še umetniški projekti, kot je ta, ki v urbanem okolju puščajo opazne sledi. »Javna umetnost« ali bolj umetnost v javnosti, je namreč sila podhranjena v primerjavi s sicer dinamičnim in živahnim vrvežem v galerijah. Poleg tega ima Geradin projekt vsaj še dve konotaciji, ki sta vredni omembe.
Prva je umetniška kakovost izdelave te giga-risbe. Vsem nam je namreč jasno, da je že sam postopek izdelave povezan velikimi predpripravami in tudi ekipo, ki mora poskrbeti za očem skrite detajle (od vožnje in dviganja dvigala naprej…). Poleg tega je risanje tako velike podobe od tako blizu, samo z ogljem, brez ustrezne priprave, sila negotovo. Vendar pa je, kot lahko sami vidimo, rezultat več kot odličen.
Drugo kar je treba omeniti, pa je uporaba oglja kot risarskega pripomočka (okoli 300 kosov oglja je umetnik porabil za izdelavo). Namreč oglje je samo po sebi neobstojno in se bo s časom samo »izpiralo« iz temeljnika. To pomeni, da se bo tudi umetniško delo samo še spreminjalo, dokler ne bo izginilo. Zanimivo, ni kaj! V tej ideji lahko najdemo tudi kos ekološke zavesti. Ogled priporočam, pa čeprav bo samo mimobežen.

Morda bo tole izgledalo bolj obvestilo, kot blog, ampak kljub vsemu, kar sem letos doživel pri teku, sem se prijavil na 14. ljubljanski maraton. Skupaj s hčero in sinom bomo tekli na 10 kilometrov.

Samo nekaj foto utrinkov, ki sami povedo dovolj!

Če so bili včeraj Finci v prvem planu, so danes nedvomno Poljaki. V Ljubljani se je namreč začelo 5. mednarodno tekmovanje za Zlati Chopinov prstan, ki ga pripravlja istoimenska ustanova. Ta se zgleduje po najbolj odmevnem Chopinovem tekmovanju za pianiste na svetu, ki poteka na Poljskem. Predsednik ustanove Chopinov Zlati prstan Janez Rozman, je v Slovenijo povabil tekmovalce do 16 let, ki bodo tekmovali predvsem z Chopinovo glasbo in zelo eminentno žirijo v kateri je med drugimi tudi priznani poljski pianist Karol Radziwonowicz.

No še bolj pa so bili organizatorji ponosni, da so uspeli v goste povabiti direktorja onega drugega »velikega« Poljskega tekmovanja, ki se sicer odvija vsakih pet let, Antonija Grudzinskega.
Oba sta me očarala s svojo širino in odprtostjo, ter predanostjo Chopinovi glasbi.
Zaključni koncert bo v soboto 17. oktobra, v Zavodu Sv. Stanislava. Od 12.h naprej bo potekalo tekmovanje, ob 17.h pa bo razglasitev najboljšega in njegov kratek koncert.
Priporočam!