Vsak advent prinese tudi nabiranje mahu za jaslice. Že nekaj let se ga odpravimo nabirat na isto mesto, tja na obronke Barja, od Podpeči proti Rakitni. To se navadno zgodi konec tedna. Ampak tokrat jo je zagodel dež in tudi ta konec tedna vreme ne kaže najbolje. Zato smo izkoristili lepo popoldne in odšli kar danes. Z otroki seveda. Ti se morajo čimprej seznaniti tudi s tehničnimi podrobnostmi sestave jaslic. Ampak o tem več drugič.
V gozdu je zelo mokro, zato priporočam uporabo škornjev. Obvezna oprema so še rokavice in kakšno drobno orodje za vrt, da ga z njim »postrgamo« s skal. Najlažje ga namreč naberemo na skalah, kjer se ne oprime tako močno kot na drevju, pa tudi domačih prebivalcev ima precej manj, kot na zemlji, kjer je polno žužkov in črvov.

Več razlogov je, da se mah nabira vsaj nekaj tednov preden ga uporabimo v jaslicah.
1. Lahko nas preseneti sneg. Kakšno bi bilo iskanje mahu v snegu, si lahko predstavljate.
2. Mah se mora pred uporabo posušiti.
3. Večina živih prebivalcev se med tem časom »izseli«.
Tudi vam priporočam, kakšno lepo popoldansko pohajkovanje po gozdu. Le dovolj zgodaj se odpravite, da vas ne ujame noč…

Včeraj je predsednik države odlikoval tri nekdanje miličnike (že beseda sama dovolj pove), ki so delovali v obdobju spremembe režima iz totalitarnega v demokratičnega. Ker so bili predstavniki represivnega aparata nekdanje Partije, ni treba posebej razlagati na kateri strani so se udejstvovali. Tomaža Časa, Tomaža Ertla in Leopolda Jesenka je predsednik odlikoval s Srebrnim redom za zasluge, za njihovo vlogo pri akciji Sever s katero so preprečili politično manifestacijo jugoslovanskih centralističnih sil v Ljubljani, znano kot Miting resnice. Predsednik republike Danilo Türk je med drugim razložil, da je bila akcija Sever pomembna opora demokratičnemu procesu.

Človek res težko verjame v to, kar se dogaja pred našimi očmi. Vsa Evropa se spominja padca Berlinskega zidu in s tem »Železne zavese«, pri nas pa odlikujemo tiste, ki so skrbeli za to, da je ta zavesa delovala do konca. Odlikujemo tiste, ki so aktivno sodelovali pri procesu proti »četverici« in izvalili termin o kontrarevoluciji.
Tukajle nekaj za okus po letu 1988. 16.6.
»V Ljubljani se je sestala Skupina delegatov vseh zborov skupščine SR Slovenije za SLO in DS, ki je obravnavala vprašanja in pobude, ki jih je sprejela Skupščina SRS v zvezi z delom organov za notranje zadeve v postopkih zoper Janšo, Borštnerja in Tasića. Prisotna sta bila tudi član predsedstva SRS in predsednik Sveta za varstvo ustavne ureditve Andrej Marinc in republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Tomaž Ertl je delegate informiral o vlogi organov za notranje zadeve pri aretaciji Janše in Tasića. Citiral je vse možne zakone, med drugim je rekel tudi naslednje: "Odločitev o začetku postopka torej sprejme organ, ki je ocenil, da obstojijo vsi dokazi za opravičen sum kaznivega dejanja. V tem primeru uprava za notranje zadeve Ljubljana mesto, ki je v okviru teh zakonskih določil in pooblastil v ZKP (154. člen, 206. člen, 210. člen, 209. člen, 211. člen) pri Janši opravila hišno preiskavo na domu in na delovnem mestu ter pri tem na delovnem mestu našla in zasegla dokument, iz katerega je moč sklepati, da gre za zaupen vojaški dokument."«
Vprašamo se lahko, kako lahko predsednik, ta prijazni, umirjeni mož, ki je dolga leta uradoval v demokratičnih državah kot diplomat, tako prikraja zgodovino? Kdo bdi nad njegovimi dejanji? Je to le nadaljevanje zgodbe o prvorazrednih in drugorazrednih?
V teh dneh namreč mineva 20 let od ustanovitve Demosa – Demokratične opozicije Slovenije, ki je naši državi prinesla tisto, kar se danes imenuje samostojna država in demokracija. Je bil kdo od ustanoviteljev Demosa v teh dneh odlikovan? Se je sedanja oblastna garnitura, na čelu s premierom, ki nogometašem čisti čevlje in prepeva Slavku Avseniku, spomnila na ta datuma s kakšno manifestacijo? Morda je zaznamovala padec Berlinskega zidu? Ni! Je pa odlikovala ljudi, ki so skrbeli, da do sprememb ne bi prišlo. Danes dejansko prihaja do spreminjanja zgodovine. Tisti, ki so demokratične procese nekoč dušili, postajajo njihovi heroji… Kaj nam te geste povedo?
Za krinkami prijaznih obrazov in pomirjujočih besed, se skrivajo restavratorji totalitarizma, ki želijo svoje nekdanje botre in posledično tudi lastno zgodovino, opravičiti. Na svoj način nam sporočajo, da so se spremembe začele z njimi in ne z množično vstajo ljudi na Roški, Metelkovi, Trgu republike… V tistem času so se tudi precej boljše počutili.
Starost je čudna stvar. Takrat niso več tako pomembni karierni premiki, moč in denar. Na koncu je pomembna čast. Zato odlikovanja v poznih letih življenja, doživljam kot državno potrditev pravilnosti življenjske usmeritve, ki ji je posameznik sledil. V primerih, ki smo jim priča v zadnjem času (Kavčič, Ertl…) je to še posebej vidno. Tragično je le to, da so ti primeri skregani z logiko stvari in da se rablja izenačuje z žrtvijo. Potem pa mi postane jasno, da je na naši barki krmar namenoma pokvaril kompas! Razen, če se morda na skrivaj nismo vrnili za dvajset in več let nazaj…

Noč je in zunaj dežuje. Tako kislo in vlažno je, da se še čevljem ne da iz hiše. Zato sedim v zakurjeni sobi in urejam slike, ki sem jih naredil pred dnevoma. Nočna Ljubljana. Če hočeš slikati ponoči, nujno potrebuješ stativ. Zato v torbi poleg malega aparata vedno nosim tudi mini stativ. Toliko, da lahko aparat postaviš na trdno podlago, nastaviš podaljšano ekspozicijo časa, hitri samosprožilec in… pripravljen si. Ljubljana je danes še v običajnih lučeh. Jutri se bo menda obarvala z vsemi mogočimi in nemogočimi lučmi. Saj veste začel se bo Veseli december. Meni je noč osvetljevala luna, kar je na eni od slik lepo vidno. V prihodnjih dneh lune v Ljubljani ne bo videti. Zato pa bo obilno dišalo po kuhanem vinu, različni krami in ljudeh, ki iščejo praznike, ko še ni čas zanje…

Pogled proti Kresiji.

Frančiškanska cerkev s Prešernovim spomenikom.

Pogled na Ljubljanski grad z luno.

Delček Robbovega vodnjaka.

Težko bi danes pisal o čem drugem, kot o slavnostnem koncertu, ki je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Dvakrat polna dvorana, ob 15 in 19. uri. Na drugem koncertu sem bil tudi jaz. Tokrat v fotografski vlogi. Ob dobrih glasbenih izvajalcih, zimzelenih ritmih, izvirnem povezovanju..., sem prav dobro občutil, kako je občinstvo z naklonjenostjo sprejemalo tisto, kar smo jim pripravili ob naši 15 letnici. Tudi pomembni gostje so prišli. Ob nunciju še oba ljubljanska nadškofa Uran in Stres, pa tudi Jamnik, Glavan, predstojniki redovnikov. Od ostalih častnih gostov pa predsedniki strank Janša, Žerjav, Novakova… Zdajle izbiram le nekaj foto utrinkov, ki naj pričarajo nekaj čarobnosti trenutka.

Nuša Derenda

Alenka Godec

Irena Vrčkovnik

Elda Viler in Ana Dežman

Jure Sešek in Marjan Bunič

Prva adventna nedelja je danes. Začetek novega Cerkvenega leta. Zelo doživeto smo zjutraj začutili, da je nekaj drugače kot običajno. Dve sodelavki Karitas sta prižgali prvo svečko na adventnem vencu. Zase, za druge sodelavce, za ljudi v stiski. Cerkev, ki je bila prej temna, je zaživela ob drobnem plamenu. Več luči bomo prižigali vsako nedeljo in tako pričakovali nedoumljiv dogodek, čudež življenja, ki nas opominja, da je življenje močnejše od smrti…
Ob koncu maše pa me je presenetilo še to, da mi je ob pozdravu po maši, duhovnik voščil blagoslova. Seveda, če je novo leto, potem je čas tudi za voščila! In kakšno voščilo je lahko lepše od tistega, ki ti želi blagoslova. Zato vsem voščim blagoslovljeno novo Cerkveno leto. Naj nas zunanjost ne premoti ampak naj zasveti več luči znotraj nas.