Kdor je brez matere, mora vse ohraniti v svojem srcu. (Afriški pregovor)

Tisti, ki ni hotel razumeti, kar mu je dopovedovala mati, bo moral razumel, kaj mu pravi bolečina. (Afriški pregovor)

Ko je Bog spoznal, da je njegova naloga prevelika, je ustvaril Mater. (Španski pregovor)

Mati razume govorico nemega otroka. (Gruzijski pregovor)

Kadar vam umre mati, nimate več sorodnikov. (Afriški pregovor)

Človek lahko pozabi na svojega očeta, četudi je ta minister, ne more pa pozabiti na svojo mater, pa čeprav je beračica. (Kitajski pregovor)

Kakršno dekle, takšna žena in mati.
Kakršna mati, takšna družina.
Kakršna družina, takšen narod! (Slovenski pregovor)

Verjamem, da je človek v svojem bistvu dober, da si želi dobro zase in za druge.

Zato želim v njem videti njegovo dobroto.

Sprejeti ga želim, kot sebi enakega z njegovimi sposobnostmi in kakovostmi.

Odkrivati želim tisto, česar sam nimam.

Tako bova obogatila drug drugega.

Naša zemlja je lepa.

Rad jo imam z vsem, kar je na njej, kar poraja in nam vedno znova daje.

Rad živim tukaj in rad sprejemam njene darove.

Prav tako daje zemlja vse tudi tebi. Tudi ti jo imaš lahko rad in jo ceniš.
Da bi bila zemlja lepa in dar tudi za zanamce, morava skrbeti zanjo.
Vsak na svojem koščku, vsak na svoj način.

Prvo kar se v tej luči lahko naučim je, da vedno pospravim za seboj, da skušam ustvariti čim manj odpadkov, da čim več poti opravim peš ali s kolesom, da se zavedam, da sem na zemlji oskrbnik in ne le gost, ki mu strežejo.

Potres in vihar ste znamenji katastrofalnega opustošenja.
Kažeta moč narave in prinašata korenite spremembe.
A v Svetem pismu beremo, da Bog ni bil ne v velikem in silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu, prav tako ne v ognju (1 Kr 19, 11 - 13). Za ognjem je prišel glas rahlega šepeta.
Tam je Elija spoznal Božjega Duha, ki preveva in prežema človekovo bit.
Duha, ki daje življenje in ga utrjuje v stanovitnosti.
Duha, ki daje življenjsko modrost.

Sapa Božjega duha naj nas očiščuje in poživlja.
Na stežaj ji odprimo vrata svojega srca in duha!

Naše zemeljsko življenje je le pot.
Po njej hodimo, se vozimo, včasih celo letimo.
Poti so lahko shojene in ravne, včasih so kot avtoceste, včasih kot potke, ki med seboj ločijo gredice.
Naša življenjska pot se včasih vzpenja in takrat smo utrujeni in zadihani.
Včasih se spušča, takrat moramo znati uporabiti zavore.
Naša pot ima začetek, ki ga poznamo, a cilja s poti ne moremo videti, ker je nekje v daljavi.
Kljub temu, da na poti srečujemo ljudi, da so nam nekateri zelo blizu in da si delimo del poti, pa moramo našo življenjsko pot prehoditi sami.
Nekateri na poti obupajo, drugi se trmasto vzpenjajo navzgor.

Kajti na koncu poti je vedno odgovor na naša hrepenenja, upanje na izpolnitev v toplem Očetovem objemu.