Smo še v času, ko so dovoljene božične melodije. Vse tja do Svečnice v nas odzvanja dogodek rojstva. Vendar pa me vsak januar, tam v drugi polovici, obišče misel na post. Ne, seveda ne mislim pritrgovanje pri hrani ali hujšanje. Razmisliti je treba kaj bo tema letošnjih koseških Postnih večerov. Te pripravljamo že 12. leto zapored. Kot se kaže družbena situacija danes pri nas, se bomo tokrat posvetili novemu družinskemu zakoniku in njegovim deviacijam. Ravno v teh dneh zbiramo goste.
Na Postnih večerih se ob petkih zvečer zbere okoli sto udeležencev, večinoma iz župnije, ki vzamejo te nagovore in pogovore, kot popotnico v pripravi na Veliko noč. Po prvem delu se navadno razvije tudi (bolj ali manj) živahna debata. Letos se nam ni treba bati, da bi vprašanja izostala, saj je nejasnosti veliko. Poleg tega so taka predavanja in nato pogovori dobrodošla tudi zato, ker nam dajejo možnost, da naša stališča preverimo in utrdimo. So na nek način tudi prestop v javnost, kajti zadnja leta spored objavimo tudi na bližnjem gigantskem plakatu. Več o gostih in temah pa v prihodnjih tednih.

Takole je izgledal naš plakat pred dvema letoma...

PS: Lep pozdrav našim novim blogerskim močem! Mirjam veliko poguma želim.

Tokrat imamo pravo zimo. Sneg se tudi v nižinah kar dobro drži. Presenetilo me je le to, da so nas s snegom obilno obdarili v Ljubljani, medtem ko npr na Gorenjskem ali Dolenjskem snega nimajo toliko.

Nedelja, 17. januarja 2010, ob 19. uri:
Kredarica 270
Lisca 37
Ljubljana 24
Rateče 23
Kočevje 23
Let. J.Pučnika Lj. 18
Slovenj Gradec 18
Črnomelj 10
Celje 8
Let. E.Rusjana MB 8
Novo mesto 8
Let.Cerklje obKrki 7
Murska Sobota 6

Če nisi zapečkar, lahko v teh dneh doživiš pravo zimsko idilo. Jaz sem jo na Osolniku in Katarini. Tam je snega še več kot v prestolnici. Še posebej mi je všeč, če se tja odpravim pozno popoldne, ko je sonce tik pred zahodom in se ponudijo izjemne barve zarje, oblakov, dreves, ki jih oklepa ivje. Pljuča so polna svežega hladnega zraka, duša pa občutkov, ki jih težko izraziš z besedami. Ne pustite, da vsi ti občutki odplavajo mimo vas. Odrežite si del zimske pogače!

Pogled izpod Osolnika proti Ljubljani.

Na Katarini nad Ljubljano, pogled proti Škofjeloškemu pogorju.

Že nekaj dni gledamo in beremo o uničujočem potresu na Haitiju. Ta država že sicer velja za najrevnejšo državo na zahodni polobli, kjer kar 80 odstotkov prebivalcev živi v revščini, kjer ljudje zaslužijo dva dolarja na dan in kjer je stopnja brezposelnosti 80-odstotna. In zdaj se jim je zgodil še potres, v katerem je umrlo nepredstavljivih 100.000 prebivalcev (za primerjavo v Kranju imajo 35.000, v Celju pa 63.000 prebivalcev), število žrtev pa bi utegnilo narasti do pol milijona, milijon in pol ljudi je brez strehe nad glavo…

Najhuje od vsega je, da je državo zajel kaos. V bolnišnicah ni zdravnikov, policistov na cestah, vojske v vojašnicah… Ljudje se zaradi vode in hrane spopadajo, kriminalci so pobegnili iz zaporov. Ladje v pristaniščih ne morejo pristati, ker je infrastruktura uničena, Podobno je z letali, saj se je podrl letališki stolp, ceste so slabo prevozne. Zaradi vsega tega pomoč ne more priti dovolj hitro.
Pretresljivo, sploh če pogledamo še fotografije, ki kažejo, kakšno je dejansko stanje na terenu. Opustošenje…

Vse to je spontan klic k človeški solidarnosti. Nekaj je treba storiti. Vsak se lahko zamisli, kako je biti v koži nesrečnikov, ki so katastrofo, nekateri pravijo, da največjo do zdaj, preživeli in ostali brez vsega. In kaj, če bi se zgodilo tebi? Še huje, tvojim? Karitas (Slovenska Karitas tekoči račun: 02140–0015556761, namen: Haiti in sklic: 8400) in Rdeči križ (Rdeči križ Slovenije, tekoči račun: 03100-1111122296, sklic 937041, s pripisom Potres Haiti) zbirata sredstva in Slovenci smo ljudje, ki pomagamo!

Rad imam tednik Reporter. Naročenega imam že od začetka. Takoj, ko so nastopile težave z Delom in Magom, sva se z ženo odločila, da ga podpreva in naročiva. Reporter se mi zdi dobrodošel poskus uravnoteženja našega, sicer izrazito levo liberalnega novinarskega ceha. Zato je Reporter na vseh področjih deležen »drv«, ki mu jih mečejo pod noge. Ampak ekipa se ne da in prav je tako. Odločili so se za neko smer, ki ji sledijo, publiko, ki jo nagovarjajo, resnico, kot so jo prepoznali.
No, v zadnjem času pa so kolegi pri Reporterju naredili nekaj sprememb, ki bi jih morda kdo poimenoval »spremembe v smislu večje širine«. Tako so za kolumnistko angažirali Alenko Sivka (še preden je postala »kmetica«), pa vedeževalko Maručo s horoskopom. Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno, kot bi na jadrnico povabil nekoga, ki piha v nasprotno smer. Dobro si rečeš, verjetno so sklenili kakšno koncesijo in so morali pokazati tudi drugačen pogled. Prav! Upam, da se jim je izplačalo. Namreč zadnje pisanje ge. Sivka (Dajmo gejem otroke), se mi v tej zgodbi zdi kot avtogol, ki si ga je zabil Reporter. Navijaško, prav nič kritično. Brez kakršnih koli argumentov. Vse sloni samo na osebnem, parcialnem avtoričinem pogledu, ki pa je popolnoma nasproten usmeritvi revije. Zakaj tako?
Zadnja stavka v kolumni Alenke Sivka se glasita: »Ali ne gre v življenju slehernika prav zato? Da postane boljši, kot je, in da s svojo svobodo in omejenim razmišljanjem ter dejanji ne ovira svobode in pravic drugega?« Natanko tako je! Le da je vprašanje namenoma usmerjeno tako, da bi se tisti, ki se zavzemajo za klasično družino počutili slabo. Zastavimo si namreč to vprašanje iz konteksta otroka. Ali ne bi nič krivemu otroku s tem, ko bi ga dodelili homoseksualnemu paru, omejevali pravico do staršev obeh spolov? Bi bil tak otrok svoboden? Ne! Otrok je v tem kontekstu pravzaprav v drugem planu. Je nadomestek, sredstvo, če hočete. Nekaj takega kot stvar. Kot avto, hiša, stol ali banana. Ga kupiš ali ti ga dodelijo.
Zato se mi zdi, da se je Reporterju zgodila banana ravno v trenutku, ko so morda mislili, da bodo zadeli trojko…

Nekaj osuli so se v zadnjih dneh naši zapisi. Robert in Alen sta (očitno) rekla, da imata vsak svojega dela čisto dovolj, zato ga ni treba izgubljati še za blog… Kakorkoli že, obžalujem da se je to zgodilo, morda pa si premislita in se vrneta!
Opustitev pa je dobro izhodišče za drugi del razmisleka o pisanju na splet. Tokrat sledi zapis o fotografijah, ki sem ga obljubil pred dnevi, kajti 15. januarja mineva natanko eno leto, kar nas lahko tudi berete (in ogledujete).
Svoje Zapise sem že od začetka skušal oblikovati tako, da jim da del podobe tudi fotografija. V več kot 90 % avtorska. Že v času študija so mi vbili v glavo, da smo ljudje pretežno vizualci, se pravi da si najbolj zapomnimo informacije, ki jih tudi vidimo. Fotoaparat imam vedno v svoji torbi in le redko mine dan, da ne bi naredil nobene fotografije. Lansko leto se je številka posnetih fotografij ustavila na 17 124. Število samo pove bore malo, prej zavaja, kajti pravo vprašanje se glasi, koliko pa je bilo res dobrih? Nekje sem prebral, da moraš za eno res dobro fotografijo, prej poslikati okoli 25 000 slik. Ali to drži ali ne presodite sami, meni ta podatek pomeni predvsem to, da je treba na kakovosti delati in to ves čas…
Fotografija naj da zapisu tisto zadnjo piko, naj ga podčrta ali humorno razbremeni… Slike imam razvrščene po mapah z datumom in temo. Tako je iskanje primernega motiva lažje.
Za obdelavo uporabljam dva brezplačna programa. Prvi je Googlova Picasa, drugi pa Xnview. Prvi omogoča precej dober rezultat pri hiti obdelavi, drugi pa na enostaven način pripomore, da se slika pomanjša na do pike natančno velikost. Sicer občasno uporabljam tudi Canonov program, Digital Photo Professional, ki sem ga dobil skupaj z aparatom, vendar pa je rokovanje z njim, kljub boljšim rezultatom, bolj zamudno.
Fotografije so torej pomembne, ob njihovi obdelavi pa se tudi marsikaj naučiš. Recimo kako je z izrezi, kaj na njej moti, na kaj bi moral naslednjič paziti.
Tako kratko bilanco sem zdaj naredil. Pripenjam še sliko zrelega pšeničnega polja, ki mi je padla v spomin.