Grenko je bilo glasovanje ob interpelaciji zoper Katarino Kresal. Grenko za interpeliranko, saj ji vseh glasov podpore ni nudila niti njena koalicija. Rezultat 38 proti 40 pove veliko. Predvsem to, da si koalicijski sopotniki niso podporniki, ampak prežeči nasprotniki. Prav lahko bi spodrsnilo tudi Kresalovi. Rezultat glasovanja ji mora biti jasen signal, da veliko prijateljev nima.
Opozicija namreč lahko napenja mišice, vendar ji ob koalicijski matematiki, vselej zmanjka nekaj centimetrov. Koalicija bi se lahko domenila, da na obtožbe sploh ne bi odgovarjali, če bi se zdeli dovolj močni. A Gregor Golobič ni bil zadovoljen. Verjetno ni bil zadovoljen s podporo LDS ob afer Ultra. In spomin je pač spomin, politika pa politika.
Kresalova v politiko ni šla zato, da bo sedela v opoziciji. Šla je zato, da bo sedela na pomembnem položaju v vladi in bo svojim političnim botrom poplačala vložek vanjo. To se pri vseh aferah, ki so se zgodile, dogaja. Nastopi v parlamentu so tako za običajno publiko, ki razpravo spremlja preko TV-ja, samo gledališki manever in igra v retoriki. Kdor tega še ni spregledal je pač naiven.
In kako naprej? Kljub navidezni zmagi, bo Katarična odšla iz parlamenta ranjena. Nekje si bo lizala rane in premišljala, koliko žimnic bo še treba navleči na posteljo, da je ponoči ne bodo žulila nesramna zrna graha…

Predstavili so jo na Društvu slovenskih pisateljev, ravno v času, ko potekajo Slovenski dnevi knjige. Ivan Sivec je v mnogih pogledih poseben avtor. Pred kratkim je izšla njegova stota (100.) knjiga. Roko na srce je treba povedati, da je omenjena stota knjiga, spominska knjiga, kjer je objavil npr naslovnice vseh svojih knjig, statistične podatke o metrih izdanih knjig, sto misli o knjigah in podobno.
Saga o Karantaniji, ki je mimogrede izšla pri založbi Karantanija, pa prinaša pred bralce, ki jim je ljuba zgodovinska tematika, zgodbe Kralja Sama, Cesarja Arnulfa in Kneginje Eme. Sivec s temi knjigami sega na področje zgodovine našega ozemlja in ljudstev, ki so tu živela. Kot pravi piše o naši pra domovini in ljudeh, ki so jo oblikovali in ji pustili pečat. Ob pisanju se je poglobil v znane vire in izoblikoval svojo podobo tistega časa, ki sloni na znanih dejstvih in domišljiji. Pravi, da pravo kritiko napisanega šele pričakuje.
Ivan Sivec piše za ljudi. Je eden najbolj branih avtorjev pri nas. Ljudje si dnevno v knjižnicah izposodijo 126 njegovih knjig… Je tudi avtor množice besedil narodnozabavnih skladb, najrazličnejših ansamblov. S sto izdanimi knjigami je nedvomno slovenski fenomen. Zaradi vsega naštetega in ker je v vabilu na predstavitev Sage zapisal, da ob takem dogodku, kot je predstavitev Sage o Karantaniji, skorajda ne smem manjkati, tega res nisem storil. Pripenjam še sliko s predstavitve, kjer je bila navzoča tudi literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič.

Pred nekaj dnevi sem si ogledal zadnji film o Sherlocku Holmesu, ki ga je režiral Guy Ritchie, igrata pa Robert Downey Jr. (kot Holmes) in Jude Law (kot Watson). Zanimivost omenjenega filma je spremenjena ali bolje obrnjena vloga glavnih junakov. Holmes je prikazan skoraj kot antijunak, pretepač, ekscentrik, človek, ki je nevaren sebi in okolici, ljudomrznež... Po drugi strani dr. Watson vnaša v filmsko vlogo nekaj normalnosti, človeške modrosti, morda celo kanček angleške vzvišenosti, kot jo prepoznamo pri prebiranju originalnega besedila, ki ga je napisal Sir Arthur Conan Doyle. Sherlock je torej po zadnji filmski verziji človek akcije in ne razmisleka.
Zanimivo, bi lahko kdo vzkliknil. Morda... Ampak ta podoba vendarle ne ustreza, je lažna, je le njena današnja interpretacija. Podobno kot se dogaja v gledališčih, kjer se režiserji zadovoljijo le z delčki, odlomki besedil, ki so bila napisana, da lahko iz njih izluščijo neke še „neodkrite“ poudarke.
In potem se mi pred očmi prikažeta letošnja častna občana Ljubljane, predsednik zveze borcev Janez Stanovnik in zadnja (nevoljena, ampak delegirana) ljubljanska županja Ana Nuša Kerševan.
Ali ne gre tudi v tem primeru za lažno, trenutno ustrezno interpretacijo njune vloge, kot jo potrebuje aktualna ljubljanska politika? Presodite sami.

Me je navdušila. Ne, nisem bil tam… Potopisno predavanje sem si ogledal in deli Mehike, Belizeja in Gvatemale so me prevzeli. Narava, ki je precej drugačna od naše, ostanki starih kultur, prijazni ljudje, poceni nastanitve (kakor kje) in zanimiva hrana, delajo te kraje posebne.
Samo malo daleč je. In na drugačne navade se moraš privaditi, tudi na drugačne temperature. Čas kar naenkrat ni tako važen in usoden. Pa ni da bi preveč izgubljal čas. Naj spregovorijo slike. Avtorici: Jasna Rus in njena kolegica Nina.

Mehiška obala, Cancun.

Majevske ruševine.

Ostanki samostanskega kompleksa, Guatemala.

Legvana turisti nič ne motijo.

Čas teče in odšteva...

V samo enem dnevu! 250 tisoč ljudi, 12 % cele populacije… ta podatek kar malo zatrese kolena. Slovenci smo spet našli nekaj, kar nas lahko poenoti. Čistili so stari in mladi, politiki in neopredeljeni, verniki in ateisti, rdeči in beli, danes vsi zeleni! V skrbi za naše okolje, domovino. Beseda Slovenija je spet dobila nekaj bolj prijazen odmev. Je to polje, kjer se lahko poenotimo tudi za naprej? Malo verjetno, a kljub vsemu obetavno.

In mi smo bili tudi poleg. Zjutraj se je naša cela četica, z vozičkom vred, odpravila na zbirno mesto, kjer je bilo prav živahno. Veliko ljudi, veliko dobro razpoloženih ljudi. Dobili smo rokavice, vrečke in mesto kamor naj se odpravimo. Kot družina z majhnimi otroki, smo bili določeni za pobiranje ti. »razpršenih« odpadkov, kar pomeni, da smo imeli klasično čistilno akcijo. Med bloki v naši soseščini smo pobirali tisto, kar je ležalo po zelenicah in okoli. Morda bi kdo pomislil: »Saj tam ni kaj dosti najti«. Kaj dosti res ne, a vreče so se kar polnile. Papirčki, drobna plastika in ovojni papir. Kraljevali pa so… cigaretni ogorki. Ne bi verjel, koliko čikov leži ob poti. Kako je že rekla Svetlana Makarovič? »Prekleti kadilci!« Pa tega ni rekla zaradi ogorkov. Malo samokritike tistim, ki vlečejo ne bi škodilo.

Ob koncu smo se morali zglasiti na izhodiščni točki in za evidenco sporočiti koliko smeti smo nabrali. Berem, da je bilo več kot uspešno. Počutim se kot član velikega vrvenja, ki je danes zakoličilo vseslovensko gibanje za lepšo, bolj ekološko, čistejšo, bolj prijazno in zeleno Slovenijo. Jaz sem ZA.