Vreme ga kar ubira po svoje. Dež kar pada in zdi se, da ni več suhega mesta kamor bi stopili. Kot bi imeli zakasneli april in ne že Ledene može. Pankracij, Servacij in Bonifacij naznanjajo, da je konec s pozebami pri nas. Zofka pa bo 15. maja še malo zaokrožila ljudski cikel opazovanja vremenskih pojavov v naravi.
Izbral sem nekaj vremenskih pregovorov, ki so aktualni prav v teh dneh.

Brez dežja Pankrac in Urban, up dobre trgatve je dan.
Če je pred Servacem poletje, mraz rad pritiska na cvetje.
Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.
Če Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.
Filip napija, Zofija popija.
Po svetmu Servati ni mraza se bati.
Sveti Pankracij, Servacij in Bonifacij so ledeni možje, če prej ni slane bilo, tudi pozneje ne bo mrzlo.

Kaj lahko ugotovimo? Da bo letos očitno z vinom slabše kot pretekla leta in da bo glede na vremensko napoved za soboto, ki spet obeta deževno vreme (Zofija), vreme poleti dobro...

Te marjete pa naj nam potolažijo pogled.

V oddaji Moja zgodba, ki nastaja v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, sklepamo cikel oddaj pod skupnim naslovom Slovenija duhovna domovina - zgodbe političnih emigrantov. Gre za opise življenjskih zgodb Slovencev, ki so pred partizani pobegnili najprej na Koroško potem pa novo domovino našli, bodisi v Ameriki, Kanadi, Argentini ali Avstraliji. Letos se spominjamo 65. letnice teh dogodkov. Knjiga s tem naslovom je pred nekaj dnevi tudi izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Spoznamo lahko 21 zgodb družin ali posameznikov, ki so doživeli najhujše udarce usode (umore svojcev, izgubo doma in domovine, politično - policijsko preganjanje). In kaj je skupna nit vseh? Življenjski vitalizem! Vse to jih ni zlomilo, ampak so na drugem koncu sveta dosegli zavidljive življenjske uspehe. Čeprav so začeli iz nič, čisto na dnu, kot fizični delavci v gozdovih, pri gradnji železnic, na kmetijah, so se končno prebili do vrhunskih strokovnjakov. Politična emigracija nam je dala nekatera velika literarna (Zorko Simčič je Prešernov nagrajenec), umetniška (Bernarda in Marko Fink) in filozofska (Milan Komar) imena, dva kardinala (Ambrožiča in Rodeta), predsednika vlade in ministra (Bajuka), če naštejem le nekatere.
In še nekaj se mi je vtisnilo v spomin. Pisma humanitarnega delavca Johna Corsellisa, ki je v letih 1945/46 deloval v taboriščih v Vetrinju, Lienzu in Špitalu. V njih odkrito hvali slovenskega begunca, kot požrtvovalnega, pridnega, poštenega in sposobnega znajti se v najtežjih razmerah. Opisuje, kakšne trde razmere so jih čakale, kako skopo so imeli odmerjene obroke in kako so kljub temu preživeli. Še več ustanovili so šolo, časopis, se kasneje vpisali na gimnazije v Avstriji in nadaljevali šolanje, se učili jezikov...
V časih, ko se tu spominjamo konca vojne in „osvoboditve“ se oni spominjajo, kako so si z begom pred „osvoboditelji“ rešili življenja.

Sinoči v Cankarjevem domu. Polna Gallusova dvorana, poln oder. Na 17. letnem koncertu zborov in orkestra Škofijske klasične gimnazije je nastopilo vse kar poje in kar gre Zavoda sv. Stanislava. Predstavili so se: Otroški zbor OŠ Alojzija Šuštarja, Dekliški zbor ŠKG, Ženski zbor Mens Sonora, Dekliški zbor 1. letnika ŠKG, Komorni mešani zbor ŠKG, Komorni zbor Megaron, Fantovski zbor 1. Letnika ŠKG, Komorni dekliški zbor ŠKG, Pihalni orkester ŠKG in godalni orkester Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislav.

V pisane majice oblečeni Šuštarčki na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Pevska tradicija škofijske gimnazije sega že v leta pred drugo svetovno vojno. Po ponovni oživitvi škofijske klasične gimnazije po osamosvojitvi, se je pevska dejavnost znova razmaknila in o tem priča tudi število zborov, ki v Zavodu delujejo. Direktor zavod Roman Globokar je pohvalil pevce in dirigente in se jim predvsem zahvalil za velike uspehe, ki so jih v lanskem letu dosegli na različnih domačih in mednarodnih tekmovanjih. Posebej je omenil lansko zmago komornega dekliškega zbora Škofijske klasične gimnazije na tekmovanju Let the peoples sing v Oslu, kjer so pevke pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič zmagale tako med mladinskimi zbori kot v absolutni konkurenci in tako dosegle enega največjih uspehov slovenskega zborovstva nasploh. Program je bil zamišljen tako, da se vsak zbor predstavil z eno slovensko ljudsko v narečju, eno tujo skladbo in eno sodobno skladbo. Posebno me je navdušil Komorni moški zbor škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Damijana Močnik v prekmurski ljudski skladbi v priredbi Mojce Prus Šürka je tisa in pa sklepni del, ko so skupaj nastopili vsi pevci in vsi instrumentalisti.

Pogled na poln oder največje dvorane Cankarjevega doma, je bil veličasten. Bravo!
in še pesem, ki so jo zapeli združeni zbori: Pastime with good company

Velikokrat se sprašujem, kako drugačna bi bila politična situacija v Sloveniji, če bi imeli bolj uravnotežen medijski prostor. Predvsem mislim tu na časopise. Spomnim se poskusov s Slovencem in Republiko. Slovenca smo imeli ves čas naročenega. Nanj smo se včasih hudovali, vendar pa je s svojim obstojem vsaj dajal upanje. Kaj je pomenil, smo lahko ugotovili, ko je ugasnil.
Razmere na področju časopisov so se v teh letih precej spremenile. Če je bilo takrat dnevnik še mogoče ustanoviti, pa je danes to skoraj nemogoče. Na trg so prišli brezplačniki z ekstrakt novičkami in celostranskimi reklamami. Ti sporočajo navidezno (lažno) resnico, da je mogoče izdajati časopis tudi zastonj… Dnevnikom naklada upada, vsi se borijo za naklade. Brez velike vreče (svežega) denarja si ustanovitve dnevnika ni mogoče predstavljati. In ker se to do zdaj (tudi z tujim kapitalom) še ni zgodilo, pomeni da upanja ni prav veliko.
In zdaj nazaj k vprašanju, kako drugačna bi bila lahko naša politična situacija, ob podpori desnosredinskega konzervativnega časopisa? Najprej bi se okoli takega projekta izoblikovalo mnenjsko jedro, ki bi lahko uspešneje zagovarjalo svoje ideje. Iz tega jedra bi lahko izšli tudi posamezniki, ki jih na desni politični sceni ni ravno v izobilju. Tak projekt bi lahko tudi popravil večinsko (sicer zgrešeno) mnenje, da desnica nima intelektualcev, ki bi se tudi javno izpostavili. Pa to seveda še zdaleč ni vse, vendar prostor tu ne dopušča natančnejše analize.
Zato sem izjemno vesel vseh poizkusov na tem področju. Enega je prinesla možnost objavljanja na spletu. Tako je že moč najti spletni časopis Časnik, ki bo skušal v ponuditi mnenjski portal namenjen prej omenjeni publiki. O časniku bom še pisal. Zaenkrat pa naj povem le, da je projekt še v začetni (testni) fazi in da bodo prihodnji meseci pokazali, kaj lahko ponudi bralcem na spletu. Vabim vas tudi, da novico o njegovem obstoju razširite naprej!

Včeraj sem pisal o Pohodu. Pravzaprav sem samo objavil Protest, ki sem ga namesto opravičila poslal na šolo. In potem se je vsulo. Na enem od portalov, kjer spremljajo bloge, so objavili link... Ljudje so se začeli oglašati, bolj ali manj prijazno. Argumentirano in neargumentirano. To je očitno ena od tem o kateri se lahko vedno prepiramo. Pa nisem pisal zato. Zdi se mi, da moramo o dogodkih in njihovih posledicah razmišljati in pripombe tudi ubesediti.
Nekdo me sprašuje, zakaj je treba o tem kakšno je moje mnenje obveščati vesoljno Slovenijo? Saj je ne! Jaz sem si le kot v dnevnik zabeležil nekaj podatkov. Vse ostalo se je zgodilo po tem. Nikogar nisem klical, nikogar prosil, da me zmerja ali hvali.
Živim blizu PST-ja in večkrat gremo tja na sprehod. Ideja kroga okoli Ljubljane je zelo dobra. Moti me le izkoriščanje manifestacije za cilje določene skupine. Brkati predsednik borcev obtoži nekdanjega poveljnika povojnih zločinov, še vedno pa se mu klanja ob Poti, kjer so zasajena drevesa v njegov spomin. Za to izkorišča tudi otroke iz vrtcev in šol. Kaj bi torej v takem primeru morali storiti, da bi bilo primerno in sprejemljivo za vse? Recimo tako kot za akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu? Pohod bi morali prestaviti recimo na Dan državnosti. Tudi tu bi lahko akcijo zaključili v centru Ljubljane, s kakšnim (domoljubnim) koncertom, prireditvijo. Tek, značke in vse ostalo bi lahko ostalo. Tudi obeležja, ki ob Poti še vedno kažejo „polikano“ plat PST-ja bi morali nadomestiti z novimi. Druga možnost pa bi bila, ureditev „Parka totalitarizma“, ob Poti. Potem bi tja lahko prepeljali vse kipe in ostale materialne ostaline Hitlerja, Mussolinija, Tita, Kardelja, Kidriča, Stalina... in jih postavili tja v opomin na preteklost, ki je bila in opomin, da se nikoli več ne bi zgodila. Možnosti so.