Ljudje smo različni. In različnosti nas bogatijo. So steber napredovanja človeštva.
Seveda pa poznamo tudi izjeme. Če nas nekdo povabi v svojo hišo, pri svojih različnostih ne vztrajamo za vsako ceno. Če vsi gostiteljevi nosijo copate, si jih tudi mi nadenemo in če nihče ne kadi, tudi mi ne prižigamo cigarete v stanovanju. Olika nam tako veleva, kultura če želite, ali pa diplomacija. Potem ne pride do prepira, slabe volje in slabega mnenja.
Slovenija pošilja v Vatikan veleposlanico. Tak je bil naslov, ki je pred tednom zaokrožil. In jaz sem se takoj spomnil na to, da nas različnosti bogatijo. Država Slovenija pošilja v tradicionalno moško družbo v Vatikan veleposlanico! S tem bomo nakazali, da smo odprti za spremembe in svežino (ne doma ampak v Večnem mestu). To sicer ni nič posebnega, saj je bila tudi že kaka druga veleposlanica pri Svetem sedežu, ampak vseeno to ni ravno običajno, kar priznavajo tudi diplomatski viri. Slovenija se je torej odločila, da bo nekaj svoje različnosti vnesla tudi v Vatikan. Gospe bodo (če bo dobila pristanek, agrema) morda kakšna vrata, zaradi tradicionalističnih razlogov zaprta, vendar pa bo to "močan" signal druščini moških, ki vodijo Cerkev, da bi se lahko zgledovali po nas…

Pa pustimo ironijo ob strani. Na uho mi je prišlo, da se nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castelló, počasi odpravlja v pokoj. Razmere v Sloveniji niso rožnate. Po obisku premiera Pahorja v Vatikanu so bile ocene stikov med državama ovrednotene kot zadostne (2). Spomnimo se, da npr vprašanje nunciature še vedno ni rešeno in prav lahko se zgodi, da Sveti sedež novega nuncija sploh ne bo imenoval… Morda bo na tak način naši diplomaciji sporočil, da prav tako potrebuje nekaj več svežine (in predvsem dobre volje) pri svojem veleposlaniškem šahiranju.

Kaj storiti, če se počitniški načrti izjalovijo? Moj nasvet: poiskati in izkoristiti drugo možnost.
In tako smo se namesto na morje odpravili na Gorenjsko. Ne ravno na Bled, ampak blizu. V kanjon reke Radovne, kjer so pred nekaj več kot 100 leti naredili izjemno slikovito pot nad deročo reko. Pot izgleda kot kakšna scena iz filma Gospodar prstanov. Ob skalah so leseni mostički, ki obiskovalca varno vodijo nad smaragdno zeleno reko. V njej plavajo postrvi, tolmuni odkrivajo skrivnosti povodnega moža…, skratka pravljično. Pot je dolga dober kilometer in pol, slap Šum na koncu poti, pa je visok 13 metrov. To je bil družinski izlet, kakršnega lahko samo čakaš, a nikoli ne veš, če bo. Priporočam tudi ostalim, v dokaz prilagam foto dokumetacijo.

Tukajle res ne vem, na kaj je mislil naš najmlajši...?

Tole je novica STA-ja. Povzemam jo kar integralno, ker je verjetno kompletne ne boste imeli možnosti prebrati...

Pravniki in psihologi, sodelujoči na okrogli mizi o družinskem zakoniku, so danes izkazali nenaklonjenost posvojitvam otrok s strani istospolnih partnerjev. Strinjajo se, da to ni argumentirano in ne temelji na raziskavah. Zakonodajalec je šel predaleč, s tako ureditvijo lahko tvegamo koristi otroka, opozarja dekan pravne fakultete Rajko Pirnat.

Pirnat je pri vprašanju izenačevanja heteroseksualne zveze z istospolnimi partnerskimi skupnostmi izpostavil korist otroka tudi v razmerju do prepovedi diskriminacije.

Zakonodajalec bi moral po mnenju Pirnata iskati večjo mero soglasja in srednjo pot, podprto z raziskavami. Predlog zakonika po njegovih ocenah prinaša velik dobrih stvari, a je "zakonik v tem delu lahko sporen, ker ni nedvomno izkazano, da s tem ne posega v koristi otrok". Kar zadeva oplojevanja z biomedicinsko pomočjo, pa je po njegovih besedah problem še večji, pri čemer opozarja na težave, s katerimi se bo treba ob tem soočiti. "Svoboda ravnanja ima svoje meje in te meje so tu koristi otroka," je na okrogli mizi na Pravni fakulteti dejal Pirnat.

Predsednik državne komisije za medicinsko etiko Jože Trontelj je izpostavil naravno danost družine, k upoštevanju tega je pozval tudi zakonodajalce. Opozoril je tudi na raziskave, ki opozarjajo na to, da so istospolne zveze manj stabilne in bolj ogrožene s spolno prenosljivimi boleznimi.

Po njegovih besedah je področje istospolnih zvez treba urediti, a je treba ubrati srednjo pot in upoštevati korist otrok. Poudaril je tudi nepopravljive emocionalne in druge posledice oplojevanja z biomedicinsko pomočjo. Akademik sprašuje, kako bomo poskrbeli, da otroci v istospolnih družinah ne bodo diskriminirani, ter še, ali je istospolni par res enako sposoben poskrbeti za razvoj otroka kot oče in mati. Po njegovih ocenah namreč tu ni dovolj objektivnih študij.

Tudi psiholog Janez Musek je izpostavil, da o razvoju otroka v istospolnih družinah ni dovolj raziskav, ob čemer je spregovoril o naravni utemeljenosti družine. En pogled na razvrednotenje družine so po njegovih besedah različna pojmovanja družine, ki temeljijo na negaciji družine kot naravne danosti.

Musek je opozoril, da je sorazmerno več motenj v družinah, ki odstopajo od vzorca klasične družine. Najboljši pogoji so v normalnih, jedrnih, sorodstveno utemeljenih družinah, potem pridejo na vrsto druge, je poudaril. "Vsekakor je veliko razlogov za to, da za demografsko ogroženo družbo kot je naša, nima najmanjšega smisla se spuščati v take eksperimente kot je posvajanje otrok s strani istospolnih," je prepričan Musek. Če je izhodišče zakona korist otroka, potem je po Muskovih besedah zakonodajalec v nasprotju s samim seboj.

Po besedah profesorja Mateja Avblja zakonik spreminja temeljne koncepte, ki so zakoreninjeni v nas. Ko spreminjamo te pojme, moramo po njegovih besedah priti na dan z zares dobrimi argumenti. Izpostavil pa je tudi odločbo ustavnega sodišča, ki po njegovih besedah ne govori o popolnem izenačevanju istospolnih z zakonsko skupnostjo, temveč o podobnosti teh skupnosti, ko gre za dedovanje.

Pri tem je bil kritičen do navedka ministra za pravosodje Aleša Zalarja na njegovem blogu, da "se z zakonikom končuje obdobje heteroseksizma v našem družinskem pravu".

Grenko je bilo glasovanje ob interpelaciji zoper Katarino Kresal. Grenko za interpeliranko, saj ji vseh glasov podpore ni nudila niti njena koalicija. Rezultat 38 proti 40 pove veliko. Predvsem to, da si koalicijski sopotniki niso podporniki, ampak prežeči nasprotniki. Prav lahko bi spodrsnilo tudi Kresalovi. Rezultat glasovanja ji mora biti jasen signal, da veliko prijateljev nima.
Opozicija namreč lahko napenja mišice, vendar ji ob koalicijski matematiki, vselej zmanjka nekaj centimetrov. Koalicija bi se lahko domenila, da na obtožbe sploh ne bi odgovarjali, če bi se zdeli dovolj močni. A Gregor Golobič ni bil zadovoljen. Verjetno ni bil zadovoljen s podporo LDS ob afer Ultra. In spomin je pač spomin, politika pa politika.
Kresalova v politiko ni šla zato, da bo sedela v opoziciji. Šla je zato, da bo sedela na pomembnem položaju v vladi in bo svojim političnim botrom poplačala vložek vanjo. To se pri vseh aferah, ki so se zgodile, dogaja. Nastopi v parlamentu so tako za običajno publiko, ki razpravo spremlja preko TV-ja, samo gledališki manever in igra v retoriki. Kdor tega še ni spregledal je pač naiven.
In kako naprej? Kljub navidezni zmagi, bo Katarična odšla iz parlamenta ranjena. Nekje si bo lizala rane in premišljala, koliko žimnic bo še treba navleči na posteljo, da je ponoči ne bodo žulila nesramna zrna graha…

Predstavili so jo na Društvu slovenskih pisateljev, ravno v času, ko potekajo Slovenski dnevi knjige. Ivan Sivec je v mnogih pogledih poseben avtor. Pred kratkim je izšla njegova stota (100.) knjiga. Roko na srce je treba povedati, da je omenjena stota knjiga, spominska knjiga, kjer je objavil npr naslovnice vseh svojih knjig, statistične podatke o metrih izdanih knjig, sto misli o knjigah in podobno.
Saga o Karantaniji, ki je mimogrede izšla pri založbi Karantanija, pa prinaša pred bralce, ki jim je ljuba zgodovinska tematika, zgodbe Kralja Sama, Cesarja Arnulfa in Kneginje Eme. Sivec s temi knjigami sega na področje zgodovine našega ozemlja in ljudstev, ki so tu živela. Kot pravi piše o naši pra domovini in ljudeh, ki so jo oblikovali in ji pustili pečat. Ob pisanju se je poglobil v znane vire in izoblikoval svojo podobo tistega časa, ki sloni na znanih dejstvih in domišljiji. Pravi, da pravo kritiko napisanega šele pričakuje.
Ivan Sivec piše za ljudi. Je eden najbolj branih avtorjev pri nas. Ljudje si dnevno v knjižnicah izposodijo 126 njegovih knjig… Je tudi avtor množice besedil narodnozabavnih skladb, najrazličnejših ansamblov. S sto izdanimi knjigami je nedvomno slovenski fenomen. Zaradi vsega naštetega in ker je v vabilu na predstavitev Sage zapisal, da ob takem dogodku, kot je predstavitev Sage o Karantaniji, skorajda ne smem manjkati, tega res nisem storil. Pripenjam še sliko s predstavitve, kjer je bila navzoča tudi literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič.