Direktorju Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožetu Dežmanu se junija izteka mandat. V teh dneh se je razpis zaključil in če so moji neuradni podatki točni, bo postal novi direktor mag. Blaž Vurnik, kustos Mestnega muzeja Ljubljana. Vurnik je avtor knjige Med Marxom in punkom,Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije (1980-1990). Gre torej za zgodovinarja, ki je raziskal korenine stranke LDS (Zares), če pristanemo na tezo, da se je ZSMS transformirala v t(i)o strank(i)o. V knjigi sicer na precej medel način opiše zadržanje takratnih ZSMS-jevskih funkcionarjev pri procesu proti četverici in začetkih demokratizacije. Bernard Nežmah je ob izzidu Vurnikove knjige leta 2005, o tem zapisal: „V zgodovini bi bilo nujno napraviti primerjalno analizo ZSMS in ZKS, predvsem pa si ogledati dejstva, zaradi katerih se ZSMS ni nikoli usodno ločila od ZKS. Ne nazadnje veliki paradoks: zakaj je bila ZSMS kot zagovornik posameznih oblik demokratizacije in kot oponent ZKS politično bližje ZKS kot Demosu?“ In na ta vprašanja Blaž Vurnik ne daje prepričljivega odgovora. Vsekakor pa je za sedanjo oblastno strukturo precej bolj sprejemljiv, kot pa zdajšnji direktor...
Če konj dobro teče, ga ne vlečeš z dirkališča. Seveda pa imajo trenutni koncesionarji hleva svoje poglede na uspešnost in tako bo s prizorišča umaknjen dosedanji direktor Dežman. Ta je v letih vodenja Muzeja novejše zgodovine dodobra posegel na polja, ki so se jim tam zaposleni zgodovinarji do njegovega prihoda uspešno izogibali. V mislih imam seveda dopolnitev stalne razstave Slovenci v XX. stoletju z deli razstave Temna stran meseca, pa razstave o izkopih v Kočevskem rogu, Hudi jami, slovenski osamosvojitvi, nastanku demokratičnih strank...
Dežman se je v slovensko zavest najbolj zarezal kot vodja študijskega krožka Moč preživetja, po katerih je novinar Jože Možina (zdaj direktor RTV Slovenija) posnel istoimenski dokumentarec. Radijske oddaje pod naslovom Moja zgodba pa še vedno potekajo na Radiu Ognjišče. Člani krožka se srečujejo in izmenjujejo zgodbe družin in svojcev, ki jih je usodno zaznamovala druga svetovna vojna. Skupno jim je tudi prizadevanje, da bi njihove svojce razglasili za žrtve in jih s tem simbolično rehabilitirali. Zgodbe o popravi krivic se žal vedno ustavijo na parlamentarnem pragu. Sprememb pa ne gre pričakovati kmalu, kajti glede na besednjak ob 65-letnici „osvoboditve“ smo bližje Kubi in Severni Koreji, kot pa razvitemu zahodu...

Socialna akademija, ki izobražuje slušatelje za družbeno odgovorno delovanje na področjih civilne družbe, ima letos zelo aktivno članstvo. To lahko rečem predvsem za medijsko področje, kjer tudi bolj sodelujemo. V tem študijskem letu sta se oblikovali dve skupini, vsaka s svojo temo in prav v teh dneh zaključujemo s projektoma. Zanje zaključek pomeni izvedbo medijskega projekta, ki bo objavljen tudi na našem mediju. Slušatelji študijskega programa so morali sami najti temo, pripraviti scenarij, stopiti v kontakt z gosti in končno izvesti snemanje.
Tema, ki jo je izbrala prva skupina se je dotikala sodelovanja med kleriki in laiki na različnih poljih delovanja Cerkve, tako v župniji kot javnosti, z naslovom „Sodelovanje ali lažna solidarnost“ in podnaslovom kako poživiti sodelovanje med laiki in duhovniki v župniji. Kot gosta sta sodelovala mag. Branko Cestnik in pa dr. Ivan Štuhec, skupino socialne akademije pa sta zastopala Silva Matos in Aleš Čerin.
Razvil se je zanimiv pogovor, ki bi ga lahko najlažje ponazorili z dvojno dilemo, kaj lahko v svojem občestvu storijo laiki in kaj jim kleriki dovolijo. Po drugi strani pa duhovniki tarnajo nad neodzivnostjo laikov, ki jih jemljejo le kot (duhovni) servis, za ostalo pa jim ni mar... Zdi se, poudarjajo snovalci oddaje, kot da smo v začaranem krogu, kjer se „ponudba in povpraševanje“ ne moreta srečati.
Zaskrbljujoči so podatki, da je v Ljubljanski nadškofiji kar 40 % duhovnikov, ki delujejo v pastorali, pravzaprav upokojenih. Kako dolgo bo torej še vzdržal model župnika, ki se na vse spozna in nad vsem drži roko?
Med pogovorom smo ugotovili, da bo do večjega sodelovanja moralo priti. Branko Cestnik je povedal, da je dal v svoji župniji moratorij na vse nove projekte, dokler se ne najdejo tudi kompetentni ljudje, da jih bodo izvedli. Dr. Štuhec pa je med drugim povedal, da je trenutno na funkciji direktorja Zavoda A. M. Slomšek v Mariboru, vendar pa nikjer ne piše, da bo tam vedno ostal. Povsem sprejemljivo se mu, da bi tako mesto lahko zasedal tudi kak laik.

Aleš Čerin, mag. Branko Cestnik, Silva Matos in dr. Ivan Štuhec

Že nekaj časa nisem objavil nobene slike. Prav lahko bi izgledalo, da v atelje sploh ne zaidem več. Pa ni čisto tako. Atelje je stalnica, ki se ji nočem izneveriti. Res pa je, da tja ne zaidem tolikokrat kot bi hotel in moral…

V zadnjem času sem se ukvarjal s podobama Marije pomagaj in sv Štefana, prvega mučenca. Naj torej za spremembo tokrat spregovorijo bolj slike. O Mariji pomagaj ni treba izgubljati odvečnih besed, saj gre za motivno enega najbolj prepoznavnih motivov. Mati z otrokom je tudi univerzalni, ne nujno religiozni motiv.

Pri svetem Štefanu pa je zgodba povezana z njegovim mučeništvom. O njem ne vemo nič drugega, kot to kar piše v Apostolskih delih, da je prvi mučenec. Goduje 26. decembra, dan po Božiču. Skoraj vse upodobitve so povezane s prizorom njegovega kamenjanja, kar morda komu deluje nasilno (resnici na ljubo pa je potrebno povedati, da so svetniške zgodbe v veliki meri krvave). Zato sem se odločil za dve upodobitvi. Na prvi je prizor kamenjanja, na drugi pa samo diakon s palmo mučeništva.
Barve na obeh slikah kažejo na prepletenost snovnega in duhovnega, ter od gledalca zahtevajo, da v mislih »odstrani« kopreno in tako ugleda svetniško obličje v jasni luči.

Jubilejni koncert ob 30 letnici okteta 10. brat je bil sinoči v Cankarjevem domu. V polni Gallusovi dvorani so pevci predstavili prerez svojega delovanja, ki v zadnjih letih poteka pod umetniškim vodstvom Jožeta Koresa. Koncert je snemala nacionalna TV, tako da ga bodo lahko videli tudi gledalci pred malimi zasloni. Pred nekaj dnevi sta se na radiu oglasila člana okteta Marjan Ortar in Rado Čuk, ter povabila na koncert ob obletnici.
Koncert je sicer mineval ob zgodbah in menjavi fotografij v ozadju, ki so se v tridesetih letih delovanja, primerile članom. Koncert so oplemenitili tudi gostje za orglami, citrami in s plesom in tako dali celovečernemu koncertu poseben pečat. Ob sklepu jim je Javni skled RS za kulturne dejavnosti podelil še plaketo za uspešno delovanje in tako sklenil lep večer.
Kaj osebnega naj povem? Pevci tega okteta so se mi vedno zdeli kot znanci. Morda zaradi šiškarja Marjana Ortarja. Glede na to, da so vsi amaterski pevci, so se mi vedno zdeli vrhunski interpreti. Poleg tega ni vsakomur dano, da bi pel skupaj z Lucianom Pavarottijem, kot so zapeli oni pred leti na Brdu pri Kranju. Koncert je bil vsekakor lep in navdušujoč, ker je pokazal tudi aplavz ob koncu. Vse kar me je (osebno malo) motilo je bilo priklanjanje. Namreč fantje se niso domenili za ključ priklonov občinstvu in tako je zadeva izgledala malo razglašena. Vem, saj se lahko vprašamo, ali so zaradi tega zveneli kaj manj žlahtno. Seveda ne! Ampak pred leti to morda ni motilo, danes pa…
Vsekakor vsem čestitke in veliko uspehov tudi v prihodnje. Pa da bi se tisti »vulkanski prah« posedel in bi lahko čimprej odšli na gostovanje na Švedsko.

V galeriji Svetovnega slovenskega kongresa je na ogled razstava slik Roberta Faganela, zamejskega Slovenca iz Gorice. Predvsem krajine različnih koncev sveta, kažejo njegovo slikarsko virtuaoznost. Pred leti sva se spoznala na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Tam sem se oglasil za en dan, da umetnike nekaj bolj spoznam, saj smo imeli zvečer „Kulturno pogovorni večer“, ki smo ga tudi posneli za radio. Tisto leto sem s seboj vzel najstarejšega sina. In zgodilo se je, da sta prav z Robertom navezala najbolj prijateljski stik. Roberto ga je „posvojil“. Dal mu je platno in paleto, ter ga s svojim bogatim znanjem spodbujal pri ustvarjanju.
Na Sinjem vrhu mi je tudi zaupal, kako dela. Večkrat se z ženo odpravita na potovanja v eksotične kraje. Tam ne slika, ampak „črpa“ vtise s poti. Ko pride domov in se mu spomini dobro „uležijo“, pa izbruhne. Tako nastajajo cikli slik, ki prikazujejo Havaje, Indijo, Afriko, Ameriko...
Roberto Faganel slike v velikih zamahih. Virtuozno in svobodno. Z odločnimi potezami velikega čopiča nanaša barve, ki se kmalu razdelijo na svetlobe in sence.
Srečanje sinoči je bilo prisrčno in prijateljsko. Povedal je, da je sredi razstav, kajti letos z več razstavami v Italiji in Sloveniji „praznuje“ 50 letnico umetniškega ustvarjanja. Odpravlja se tudi na Irsko, kjer si želi slikati na njenih vedno zelenih otočkih.

Likovni kritik Mirko Juteršek in slikar Roberto Faganel.

In še pogled na "pedagoški" Sinji vrh 2008.