Ko sem zagledal tale gigantski plakat, sem najprej mislil, kako se je Krki s Sun Mixom poslabšalo. Saj se spominjate reklame: „Vsaka ima svoj faktor“. Ampak ni mi šlo v račun, kako da ni nikjer njihovega logotipa. Tudi mi ni bilo jasno, kako bi lahko resna tovarna na javne plakate „izvrgla“ nekaj tako mejnega, neokusnega, skoraj pornografskega... Saj se okoli vendar vozijo tudi majhni otroci, čisto spodobna mladina, poročeni, starejši, ki jim je ob pogledu na tele zakrinkance vsaj nerodno.
Če torej ni reklama za sončenje, kaj bi lahko bila? Za kakšno pustno zabavo v maskah? Ni pravi čas. Morda kaka televizija spet snema kakšne Svingerje? Ne, ne, vse narobe. Ko sem prebral, res drobno besedilo, sem se skoraj usedel. To je reklama za pasjo in mačjo hrano!
Takoj se mi je odvrtelo nekaj vprašanj v smislu, kaj so nam oblikovalci hoteli povedati? Morda da hrana vsebuje človeške dele? Morda kaj v smislu afere Baričevič? Morda to, da se greš z živalmi, preden jih nahraniš, skrivalnice?
Nič od tega. Njihov edini namen je šok. Da se o njihovem produktu govori, pa čeprav slabo, čeprav se ljudje ob tem zgražajo. Kaj vse ne prodaja gola človeška koža? In kako globoko lahko pade nekdo v iskanju pozornosti in dobička...

Haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je bivšima vojaškima častnikoma, bosanskima Srboma Vujadinu Popoviću in Ljubiši Beari, izreklo dosmrtni zaporni kazni zaradi sodelovanja pri pokolu več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici leta 1995.
V procesu zaradi pokola v Srebrenici so v Haagu sodili sedmim bosanskim Srbom, bivšim vojaškim in policijskim častnikom, tožilstvo pa je zanje zahtevalo dosmrtno zaporno kazen.
V današnji obsodbi oziroma obrazložitvi obsodb je haaško sodišče obenem znova potrdilo, da je bil v Srebrenici storjen genocid nad Bošnjaki. Po oceni sodišča za to obstajajo "nedvoumni dokazi". STA

Pravica je tukaj zadela. Kdaj bomo na klopi obtožencev (vsaj simbolno) videli tiste, ki so zagrešili veliki povojni bratomorni masaker? Bodo kdaj obsojeni ljudje, katerih spomniki še vedno stojijo pred našimi vladnimi istitucijami? Se jim bomo kdaj odrekli?

Zadnji čas opazujem nespretnost aktualnih oblastnikov pri menjavah na čelu institucij, ki jih obvladuje država. Skorajda se ne zgodi, da bi bilo vse tako, kot mora biti. Zatakne se pri proceduralnih napakah, razpisih, predčasnih imenovanjih… Kje je nekdanja levičarska spretnost? Se je res upokojila skupaj s Kumrovško šolo, ali smo le mi bolj pozorni in si tudi v javnosti upamo dvigniti glas proti?
Zanimiv je primer menjave direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Jožetu Dežmanu je potekel mandat in vedelo se je, da jim mož te provenience ne ustreza. Zato je bilo le potrebno počakati, kako se bodo projekta menjave lotili. Najprej so imenovali nov Svet muzeja, ki mu načeljujeta dva režimska zgodovinarja Repe in Pirjevec. Že takrat so se pojavile govorice o mlajšem in ustreznejšem kandidatu. Potem pa so, pred iztekom Dežmanovega mandata, izdali razpis za novega direktorja. Nanj se je prijavilo kar nekaj kandidatov, tudi takratni direktor Dežman, vendar pa o rezultatih razpisa sploh niso bili obveščeni. To je zanimivo, kajti zakon o Upravnem postopku zahteva odgovor v 30. dneh. Če odgovora ni, seveda tudi pritožbe na postopek ne more biti in že smo sredi proceduralne kolobocije, ki v teh dneh že pelje do Dežmanove tožbe pred Upravnim sodiščem.
Podobna zgodba se je zgodila tudi pri menjavi direktorja RTV, kjer so svojega človeka vrinili kljub premajhni podpori, kar pa je sodišče že razveljavilo. Vsi vemo, da tako vodstvo RTV-ja kot Muzeja novejše zgodovine levi nomenklaturi ni po volji. Verjetno se tudi ni treba slepiti, da svojih manevrov ne bi izpeljali do konca. Ampak za Božjo voljo, naj bodo vsaj toliko pošteni in naj javno povedo, da so te menjave politične. Če se bodo namreč zgovarjali na stroko, se jim lahko zgodi kmetijsko ministrstvo, kjer so kandidata za novega ministra iskali tako dolgo, da smo podvomili, če sploh imajo kakšnega (resnega) kandidata v svojem naboru… In potem tudi v mandatu naslednje vlade (ki pa nikakor ne bo tako enoznačno rdeča), ne bo treba razlagati, zakaj so bili politično nastavljeni kadri zamenjani!

Rad imam rože. Občudujem barvitost in hkrati krhkost cvetja. Najlepše je na mestu, kjer raste. Takoj ko ga utrgamo se začne njegov propad. Zato s fotoaparatom zabeležim vtis, ki ga cvetje pusti. Ti posnetki so nastali v zadnjih dneh.

Lilije v polnem cvetu. Tako se niti cesarji ne odevajo...

Mak, nežen in krhek, kot najfinejši papir.

Kako pa se imenuje ta trava, niti ne vem. Deluje mehko in prijetno, kot kroglice puha.

Ta zapis je nastal v posebnih okoliščinah. Daleč od doma, daleč od domovine, daleč o internetnih povezav... Pravzaprav se lahko samo našemu šefu tehnike zahvalim, za to možnost (hvala Izidor!).
Ko se znajdeš daleč od ponorelega sveta, ko si v območju miru in tihote, se zdi računalniška povezava s svetom, preverjanje elektronske pošte... skoraj kot greh. Ampak, kot rečeno, gre za eksperiment, ki smo ga naredili hote, malo tudi zaradi radijskih počitnic.
Sicer pa smo vstali zelo zgodaj, se dolgo vozili, potem šli na trajekt, se spet dolgo vozili in nato pristali na otoku brez prometa, ker vladajo drugačne zakonitosti kot v mestih, kjer se čas lahko tudi ustavi in kjer so imeli danes poroko... Poroke ni bilo že nekaj let. Mladih je malo in še ti odhajajo, ostajajo le starci, ki tam preživljajo jesen življenja. Ladja odpluje enkrat dnevno in se enkrat dnevno vrne. Če svojega opravka ne narediš danes, ga boš pač jutri, ali pa kak drug dan...
Blagoslov ali prekletstvo, kakor vzameš. Nam se po tej “idili” vedno nekoliko kolca, oni nam zavidajo mestni utrip in komfort, ko ni potrebno, da te pride iskat helikopter, če se ti kaj zgodi.
Ko pa je poroka, se vse meje porušijo, vsi se veselijo in vsaj za nekaj časa postanejo ena družina.