Ta zapis je nastal v posebnih okoliščinah. Daleč od doma, daleč od domovine, daleč o internetnih povezav... Pravzaprav se lahko samo našemu šefu tehnike zahvalim, za to možnost (hvala Izidor!).
Ko se znajdeš daleč od ponorelega sveta, ko si v območju miru in tihote, se zdi računalniška povezava s svetom, preverjanje elektronske pošte... skoraj kot greh. Ampak, kot rečeno, gre za eksperiment, ki smo ga naredili hote, malo tudi zaradi radijskih počitnic.
Sicer pa smo vstali zelo zgodaj, se dolgo vozili, potem šli na trajekt, se spet dolgo vozili in nato pristali na otoku brez prometa, ker vladajo drugačne zakonitosti kot v mestih, kjer se čas lahko tudi ustavi in kjer so imeli danes poroko... Poroke ni bilo že nekaj let. Mladih je malo in še ti odhajajo, ostajajo le starci, ki tam preživljajo jesen življenja. Ladja odpluje enkrat dnevno in se enkrat dnevno vrne. Če svojega opravka ne narediš danes, ga boš pač jutri, ali pa kak drug dan...
Blagoslov ali prekletstvo, kakor vzameš. Nam se po tej “idili” vedno nekoliko kolca, oni nam zavidajo mestni utrip in komfort, ko ni potrebno, da te pride iskat helikopter, če se ti kaj zgodi.
Ko pa je poroka, se vse meje porušijo, vsi se veselijo in vsaj za nekaj časa postanejo ena družina.