Poleti je dež nekaj posebnega. Pride na hitro z jasnega. Najprej zapiha, potem se pooblači in že padejo prva kaplje. Plohe in nevihte se lahko spremenijo v prava mala neurja s točo in škodo. Pa ne bi o tem.
Všeč mi je bila današnja ploha v Ljubljani. Pregreto ozračje je ponujalo temperaturo preko 30 stopinj in tisto kar je bilo (sprva) tako lepo, je bil topel dež, ki je začel padati. Ja, tople kaplje so lepile lase in obleko na kožo. Ko pade prvi, topel dežek, na tleh tudi posebej zadiši. Težko bi opisal ta vonj, ko voda še ne zmoči popolnoma razgretega betona. Taki so bili prvi trenutki nevihte. Potem se je ta seveda precej spremenila. Ozračje se je ohladilo za šest stopinj in kaplje niso bile več tople. Prav poseben trenutek je minil in vsi smo le iskali streho, da ne bi bili popolnoma mokri.

Na radiu že nekaj tednov poteka oddaja z zanimivim, nekaj metaforičnim naslovom »Žene pa so gledale od daleč«. Gre za spominska in literarna besedila, ki jih je zbrala dr. Marija Stanonik, opisujejo pa, kako so, predvsem duhovniki, obhajali mašo v najtežjih trenutkih 20 stoletja. Gre seveda za vojne razmere, zapore in podobno. Skorajda si ne moremo predstavljati, kaj vse so ljudje prestali v prejšnjem stoletju, v času, ki niti ni tako zelo oddaljen od nas. Vse stvari so dokumentirane, zapisane v knjigah, revijah, pismih. Iz njih pa sije velika moč, ki trpine postavlja v vlogo zmagovalca. V stiski so se nehote približali svojemu vzorniku, Velikemu duhovniku Jezusu Kristusu. Že ena sveta maša v takih nemogočih razmerah, pogosto v ilegali, je dala neverjetno tolažbo in budila upanje.
Knjiga, sicer mala antologija pričevanj, bi morala že iziti tudi v knjižni obliki, pa zaenkrat še ni. Kdo ve zakaj? Vesel pa sem, da je »izšla« pri nas, kot zvočna knjiga! Danes sva z dr. Stanonikovo posnela zadnji del, pogovor o odmevih in vtisih. Ti pa so brez izjeme izvrstni. Priporočam!

Dr. Marija Stanonik v Žireh.

Premieru Pahorju danes ni bilo lahko. Bil je v Kočevskem Rogu, kjer se je zbralo več kot 3000 ljudi, ki večinoma niso njegovi volivci. Prišel je sam, položil venec in potem v kratkem nagovoru (3min 41sek) povedal, da »je prišel, ker ni ravnodušen do preteklosti, ne tiste, ki je ovenčana slavo, in ne tiste, ki jo bremenita krivda in greh.« Pahorju ni bilo lahko tudi zato, ker je večinoma le poslušal. Najprej cerkveno bogoslužje, pridigo (dobrih 16 min) in nato tudi kulturno spominski program, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Njen predsednik Justin Stanovnik je v govoru (več kot 21 min), povedal mnogo stvari, ki si jih Pahor ni želel slišati, zato je bil njegov izraz na licu zakrčen. Kljub temu je dostojanstveno zdržal in odšel šele ko je ploha že »minila«.
Morda je zdržal tudi zato, ker je vse skupaj poslušal tudi z majhno figo v žepu. Rekel je namreč tudi naj »svetle stvari vzamemo za vzgled, temne pa za opomin v morebitnih prihodnjih podobno usodnih narodovih preizkušnjah pa naj se nikoli več ne ponovi tragičen ideološki ali politični razkol…« in potem odšel položit še venec k spomeniku pobitim aktivistom Osvobodilne fronte pri Turjaku. Ljudje v Kočevskem Rogu tega seveda niso vedeli. Tega ni vedel niti ljubljanski nadškof.
Objavljam podrobnejšo reportažo.

Pogled na spodnje obeležje, s sliko na stropu.

Križi in sveče, stalnica na tem prostoru.

Napis na tabli: "Prišel je Satan v Rog, naredil strašen je zločin, zdaj tu leže kosti v spomin, usmili se mrtvih ljubi Bog"

Premier Pahor pri maši.

Ljubljanski nadškof in metropolit Stres, ki je imel odlično pridigo.

Pahor pri svojem nagovoru.

Slavnostni govornik Justin Stanovnik.

Naj poletje zaživi še v fotografiji. Izbral sem štiri poletna ozadja, ki si jih lahko namestite tudi na telefon. Odsevajo pa vročino in svežino letnega časa v katerem smo…

Zrelo žito čaka žanjce. Popoldanska topla barva žita se meša s hladnim modrim nebom, ki že naznanja začetek noči. Klasne cime pa so vedno enkraten motiv, tako ostre in prefinjene, kot lasje kakšne nališpane manekenke...

Kristalno čista morska voda, kar kliče, da bi se osvežil v njej. Nekaj ekološkega čutim v takem zelo preprostem motivu.

Sončni vzhod na morju. Jutra so najlepša in če jih človek lahkomiselno prespi prav vsak dan, potem zamudi dobršen del življenja. Žal.

In še nekaj celinsko zelenega, kar že vleče proti hribovskemu hladu. Idilična cerkvica sredi zelenja je pravi domači motiv.

Poletje pritiska v vsej svoji vročinski teži. Zato je čez dan najbolje biti na hladnem v službi, zgodaj zjutraj in pozno popoldne pa si človek lahko vzame nekaj časa za oddih. Tako v zadnjih dneh vstajam zelo zgodaj. Pred šesto uro in najprej premerim svoje tekaške proge. Po obveznem prhanju in zajtrku pa sledi odhod v službo. Ker je kar nekaj kolegov na radijskih počitnicah (ki zanje seveda niso samo počitnice…), imamo v Ljubljani nekaj več opravkov s programom kot običajno. Poleg tega je potrebno pripraviti vse potrebno za čas, ko bomo na dopustu. To pomeni, da je treba kar nekaj materiala posneti vnaprej. Radijske snemalnice so posledično v teh dneh zelo zasedene. Pozno popoldne, ko vročina nekoliko popusti, pa se odpravim na vrt, ki zahteva zalivanje ali košnjo in vzamem v roke knjigo ali kako drugo branje. V Ljubljani se dogaja kup prireditev od Ane Desetnice do koncertov v stari Ljubljani, Festival je tik pred vrati… Kdor želi, lahko ima veliko od poletja, kdor samo jadikuje, pač ne.

Jutri je delovna sobota s pogledom na Ptujsko goro, kjer slavijo 600 letnico, v nedeljo pa spravna slovesnost v Kočevskem Rogu. Pri obeh stvareh, čeprav sta popolnoma različni, bo tudi delček mene. Bom kaj poročal!