Ni bilo druge, kot nocoj iti na nogomet. Največja fanta sta si to močno želela zaradi Špancev, za katere oba srčno navijata. Obljubil sem jima, da bosta tekmo lahko gledala in tudi jaz z njima. Tako smo po večerji odšli v gostilnico na obali, zasedli sedeže v parterju in gledali nogomet. Tekme se je vlekla kot čreva, gola pa od nikoder, zato me je več kot enkrat srbelo, da bi vstal in odšel spat. Ampak obljuba dela dolg in sam besedo rad držim! Tako smo skoraj do polnoči sedeli in kljub nadležnim komarjem vztrajali. Fanta sta bila na koncu, po podaljških neverjetno vesela in komaj sem ju dohajal. Končno sem ju ujel v kopalnici, kjer sta si spirala »bojne barve«. Kdo ve, če bosta nocoj kaj spala? No ja, njuni so zmagali in počitnice so šele na začetku. Časa za kakšna bolj tehtna in bolj počitniška opravila bo še dovolj. Sicer pa ali bi bile počitnice brez drobnih radosti sploh prave počitnice?

Čas je relativna zadeva, odvisna je od tega na kateri strani straniščnih vrat stojiš, pravi neka modra duhovita misel. In res je nekaj v tej smeri. Namreč čas mineva drugače hitro, glede na hitrost življenja, ki jo živiš. Ko se življenje »ustavi«, čas dojemamo drugače. Ni več naš gospodar. Če nam ga ob priliki zmanjka, zamahnemo z roko in rečemo, da bomo tisto postorili naslednji dan. Ali pa naslednji… ali pa sploh ne. Čas je ob tem posebej povezan s pojmom svobode. Ko ni več tisti, ki nas ima v pesti, ampak ga imamo mi (ali pa si to vsaj domišljamo). Vsekakor se trudim, da bi bil v teh dneh jaz njegov gospodar. Da me ne bi imel več v pesti in da bi postal potrošnik soljudi. Tistih, ki so mi blizu, ki jih imam rad in so na nek način odvisni od mene.

Napočil je čas dopusta. Tudi zame. Žena in otroci so že od konca šolskega leta na morju. Danes se jim pridružujem tudi jaz. Pot od Ljubljane do Zadra je tekla kot namazana, sploh zdaj, ko so odprli avtocesto do Novega mesta. Mi vedno potujemo na relaciji Ljubljana – Novo mesto – Dolenjske Toplice – Črnomelj – Vinica – Bosiljevo – Zadar. Časovno je to trenutno najhitrejša povezava, saj sem za pot potreboval le tri ure in 20 minut, brez kakšnega norenja, kot pač kažejo predpisi. Res pa je, da zjutraj ob 3.h ni kakega hudega prometa. Ja ob tretji jutranji uri je potrebno iti na pot, saj gre naš trajekt na pot že ob 9.h. Pred tem pa je potrebno v Zadru postoriti še kakšno stvar, kaj nakupiti… Vse to so že utečene poti.
Trajekt nosi ime Bartol Kašić, tako da mi je tudi po imenu blizu, premeril pa bo še pot treh ur in pol in potem bom na cilju. Cilj je majhen dalmatinski otok, ki ga najdete v veliko križankah in se imenuje Olib. Tam smo pognali že skoraj korenine, saj se tja vračamo vsako leto, pa še vmes. Klima, mir, ljudje so nam prirasli k srcu.
Da se ne bom preveč razgovoril, kajti tole je vendarle samo testni poizkus, kako gre z internetom na trajektu.

Takole pa izgleda moj pogled zdajle!

Ko smo zamenjali spletno podobo, me je kolega Robert Božič, ki skrbi za naš splet, prosil naj prevzamem tudi skrb za pasice v glavi naše spletne strani. Od takrat se je zamenjalo že kar nekaj oblik, ene bolj posrečene, druge manj, vse pa avtorske, drugačne, posebne. Pravzaprav je treba biti kar pazljiv pri slikanju za pasico. Motiv mora biti dolg in ozek, kar ni vedno lahko...
Ta, ki je zdaj v glavi naše spletne strani, se mi zdi še posebej posrečena. Naša dva na čolničku, v kristalno čisti vodi. Morska podoba sporoča v kakšnem času smo, da je čas dopustov. Modre barve so prav posebne in jih ni lahko »uloviti«. Morda bi kdo mislil, da sem jih šel lovit na Kubo. Mene te barve že asocirajo na Castrov raj.

Pripenjam še nekaj pasic, pa sami presodite katere so bile bolj uspele in katere manj.

Tole je ena zimska.

Ena pomladna.

Zgornjo morsko poletno bo zamenjalo žito. Tudi to je poletna, a precej drugačna. Jesenske pa še pridejo.

Pred dnevi je v Rogatcu in Rogaški Slatini potekal Festival Pranger. Gre seveda za srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Postavljen je v geografsko območje krajev, ki so zgodovinsko in kulturno zaznamovani s prangerji - srednjeveškimi sramotilnimi stebri.
In v Ljubljani bomo tudi dobili pranger. Pravzaprav smo ga že imeli, zdaj pa se vrača.
Mislim seveda na sramotilni steber pred ljubljansko Stolnico, ki s prstom kaže na škofijo. Na njem je bil napis, ki je sporočal, da je dal sam ljubljanski škof Rožman razgnati žene, ki so se zbrale zaradi fašističnega nasilja pred škofijo. To sicer ne bo isti spomenik, ampak skulptura, tudi ne bo stala na istem mestu, ampak malo stran na Pogačarjevem trgu in tudi ne z istim lažnivim napisom, pa vendar bo oznanjala isto zgodovinsko neresnico: da je bila Cerkev med vojno (zdaj je pa še bolj, bodo rekli!) kolaborantska, proti narodna, nazadnjaška…
Kdaj bo našemu županu in njegovim postalo jasno, da z lažmi in odkrito polarizacijo ne prideš daleč? In še posebej ne z novo lažjo, da se nadškof Stres s postavitvijo strinja.

In še dodatek iz današnjega DNEVNIKA:
"Tudi borci priznali krivičnost napisa

Mučna zgodba, katere repa še ni videti, se je začela leta 1953, v času najhujšega preganjanja duhovnikov in Cerkve, ko so v spomin na 10-letnico ženskih demonstracij v Ljubljani postavili štiri spominske stebre - pred Kazino, pred sodišče, pred vlado in pred cerkev sv. Nikolaja. Zapletlo se je le pri slednjem, ki so ga v Cerkvi kmalu poimenovali sramotilni steber. Čeprav bi roka na osemkotnem stebru, za katerega zasnovo je izdelal Edo Ravnikar, morala ponazarjati roko mrtvega človeka, je ta v nasprotju z arhitektovimi navodili molela kvišku, prst na njej pa je žugal proti škofiji. Kdo in po čigavih navodilih je prenaredil kip, ni znano. Čemu roka žuga škofiji, je "pojasnjeval" napis: "Tu se je 21. junija 1943 zbralo tisoč žena in otrok, hoteč pridobiti škofa, da bi posredoval pri okupatorju za izpust njihovih mož, očetov, hčera in sinov, a so jih na škofovo pobudo s silo razgnali." Da je zadnji stavek neresničen, je bilo uradno ugotovljeno šele v začetku devetdesetih. Komisija, sestavljena iz uglednih zgodovinarjev, Franceta M. Dolinarja, Bojana Godeše, Borisa Mlakarja in drugih, je v času županovanja Alenke Slane Žagar nesporno ugotovila, da ni nobenih zanesljivih dokazov, da bi škof Rožman dal razgnati demonstrantke; ugotovila je tudi to, da je bil ta stavek samovoljno dodan. Kasneje je tudi mestna borčevska organizacija (tedaj jo je vodil Janko Heberle) priznala, da je krivičen do škofa Rožmana.

Spomenik so leta 1991 odpeljali v Restavratorski center, kjer so ga obnovili v skladu z navodili: napis so popravili, žugajoči prst pa do konca obrusili, da je ostala le še pest. Leta 1994 so mestni občini izstavili tudi račun za pol milijona tolarjev, ki ga je ta poravnala. Na prelomu tisočletja je zgodba dobila novo poglavje. Danica Simšič (ZLSD) je predlagala, da se popravljeni spomenik vrne na staro mesto, mestna oblast pod taktirko Vike Potočnik pa je pobudo podprla. Sklep mestnega izvršnega sveta bi uresničili, če se ne bi vodstvo ljubljanske nadškofije temu marca 2001 tako odločno uprlo.
Šuštar zagrozil z vrnitvijo priznanja

Tedanji ljubljanski nadškof Rode je pisal premierju Drnovšku, apostolski nuncij Edmond Farhat se je obrnil na predsednika Kučana, upokojeni nadškof Šuštar pa je županji Potočnikovi sporočil, da bo vrnil naziv častni meščan, če bodo sramotilni steber, četudi popravljen, znova postavili pred stolnico. Pritisk je zalegel, spomenik je ostal v skladiščih Restavratorskega centra. Problem so nato v letih, ki so sledila, poskušali rešiti strokovno. Leta 2003 je delo končala druga "mešana" komisija, ki je temeljito preučila še vedno nejasna zgodovinska dejstva. Med drugim je ugotovila, da je 21. junija 1943 glavnina žensk, potem ko so jih pregnali izpred banovinske (sedaj vladne) palače na Prešernovi, prišla preko Tromostovja in se zadrževala na območju Robbovega vodnjaka in Ciril-Metodove ulice. Prebiti pa se ji je uspelo le do vogala škofijske palače, ne pa tudi do stolnice, saj so jih ustavili z zaporo. Komisija je tudi ugotovila, da natančno število žensk ni ugotovljivo in da so glavne demonstracije potekale na Prešernovi, od koder je del žensk krenil tudi proti škofiji s prošnjami za Rožmana. Pokazalo se je, da je zlasti za ta drugi krajši del demonstracij na voljo zelo malo zanesljivih podatkov."