Inštitut Jožeta Pučnika je pred nekaj dnevi v samo 300 izvodih izdal Poročilo o pobojih, Vmesno poročilo o raziskovanju množičnih pobojev Preiskovalne komisije državnega zbora RS o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik.
Publikacijo sta uredila Mateja Jančar in Jernej Letnar Černič. Enega od uvodov je prispevala mag. Andreja Valič iz Študijskega centra za narodno spravo pod naslovom Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo. Gre seveda za naslov, ki je nastal po pesmi, poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske.
Valičeva v besedilu navaja kar nekaj zanimivih ugotovitev, naprimer tista, kako je grenka zmaga, ki jo moraš tlakovati s tisoči in tisoči belih kosti. O njihovi osebni nedvoumno dokazani krivdi pa razen pamfeltov in parol ne vemo nič... Omenjeno poročilo je nastalo, kot produkt preiskovalne komisije že leta 1996. Zaradi mnogih blokad delo komisije ni bilo nikoli dokončano, zato tudi naslov Vmesno poročilo. Članom komisije se ni uspelo poenotiti zlasti v delu, piše Valičeva, ki vsebuje bistvene ugotovitve in ocene. Zato je šest članov (Miran Potrč, Janko Predan, Maks Lavrinc, Danica Simšič, Zmago Jelinčič in Marija Poszonec) sestavilo svoje predloge sklepov, ki so v omenjenem delu tudi dodatno predstavljeni in omogočajo, da se do njih smiselno opredelimo.
Zelo zanimivo je, da je le delček gradiva, ki je bilo v letih parlamentarne preiskave zbrano, dostopen javnosti. Že leta 1993 je tako priča v pismu Jožeta Pučnika seznanila z križevim potom ljudi na poti v Hudo jamo. Do začetka del tam pa smo morali čakati 15 let...
Mag. Andreja Valič se sprašuje zakaj je tako? Kako to, da je slovenska situacija na tem področju tako „zatohla“, zakaj se pojavljajo parole, kot „zgodovina nas ne zanima“, „gnusi se nam preštevanje kosti“, „ostanejo naj tam kjer so...“?
Je res kriva samo politika? Ali je morda krivo tudi pasivno vedenje civilne družbe, ki se nikakor ne more dokončno rešiti teh vprašanj? Totalitarizem potrebuje „otroke“, ki jih lahko nadzoruje, ki mislijo tako kot se od njih pričakuje, ki niso avtonomni. In slovenska tranzicija je zaznamovana s tem dejstvom.
Ali ni patološko, nadaljuje Valičeva, da je 20 let po padcu sistema, ki je sistematično dušil človekove pravice, poimenujemo ulico po njegovem utemeljitelju in diktatorju? Ali ni patološko, da znani politiki odlikujejo visoke predstavnike tajne policije nekdanjega sistema, da žugajo tistim, ki si prizadevajo za spravo in resnico, z revanšizmom? Dvorni zgodovinarji žugajo da revizije zgodovine ne bodo dopustili, kot da je zgodovina dogma, napisana enkrat za vedno!
In še verz zgoraj omenjene poljske Nobelove nagrajenke Wislawe Szymborske:

Zgodovina zaokroža okostnjake na ničlo.
Tisoč in eden je še zmeraj tisoč.
Ta eden -kot bi ga sploh ne bilo;
plod je izmišljen, zibka prazna,
abecednik odprt za nikogar,
zrak je, ki se smeji, kriči in raste,
stopnice za praznino, ki hiti na vrt,
za nikogar prostor v vrsti.

In... peli so s prstjo v ustih.
Lepo pesem o tem, da je vojna zadeva naravnost v srce.
Napiši, kako je tiho tu.
Bom.

Še enkrat o Sinjem vrhu. Tokrat le link semle:

Kdor je veliko na cesti, še bolj občuti, kaj pomenijo vsakoletna dela na naših cestah: dolge kolone, posebej takrat, ko se na dopust odpravljajo, ali pa iz njega vračajo, turisti. Na to smo že navadili, zato od doma pač odidemo prej in upamo, da bo čimprej minilo. Saj ceste vendar popravljajo zaradi nas... To je pač tolažba.
Nekaj drugega pa je neumnost, ali morda nesposobnost, ali neznanje. Ne vem kako še lahko imenujem novico, da spet zapirajo Tomačevski rondo, zaradi preplastitve. Takole piše na spletni strani Prometno informacijskega centra:
„V Ljubljani bo do 23.8. do 5. ure zjutraj zaprto krožišče Tomačevo zaradi preplastitve cestišča.“
Kaj ga niso ravno urejali? Ali ni bil Tomačevski rondo zaprt za promet do začetka avgusta? Vmes so ga preuredili, tam postavili semaforje, itd? In potem so ga dober dan pred velikim odprtjem „gladiatorskih“ Stožic odprli? In zdaj ga spet zapirajo zaradi preplastitve? Ne vem, kdo tukaj ni resen in za kakšne igrice v ozadju gre. Dejstvo pa je, da ali asfalt ni bil dobro položen, ali ni ustrezal standardom, ali pa so morali nedokončana dela na silo prekiniti zaradi odprtja novega stadiona. Vsak teleban ve, da postavitev gradbišča stane, da stane vsak nov projekt, ki se ga lotimo, zato je najceneje, če izkoristimo pravi trenutek in dela na gradbišču predvidimo in zaključimo do konca.
Pa pustimo stroške ob strani (čeprav me kot radovednega zanima, kdo jih bo plačal), zamislimo se nad tem, kaj delajo z nami in kako se sploh pretirano ne razburjamo.
Cestni inšpektor je na tem mestu prepovedal demonstracije tovornjakarjev. Zakaj? Res zaradi (ne)varnosti?
Cestarji že drugič v mesecu dni opravljajo enako delo na enaki lokaciji. Zakaj?
Zakaj se mi zdi, da je v obeh primerih, za vsem skupaj dolga senca našega župana?

Moj zapis je nastal sinoči že po koncu srečanja na Sinjem vrhu. Ko sem danes vse skupaj prespal in počasi pregledal fotografije, se mi je pred očmi prikazala nova, še bolj sveža slika. Odločil sem se, da predstavim nekatere sodelujoče, ki sem jih imel možnost spoznati, ostalim pa se opravičujem, ker jih oko kamere žal ni dovolj dobro zabeležilo.

Nikolaj Mašukov pred svojim platnom.

Vlasta Arzenšek Gottstein v ateljejo, kjer ustvarja svoje skrivnostne podobe.

Gordana Gašperin, ki je sicer tudi kostumografka pri Carmini Slovenici.

Dve krajini mariborčana Rada Jeriča.

Janez Kovačič je bil zelo vesel, da se je udeležil kolonije, ki je sicer zanj ena od mnogih.

Abdulwahab AIAwahdi prihaja iz Kuvajta, vendar pa vsaj mesec na leto preživi v Sloveniji. V Ljubljani je tudi študiral.

Maša Bersan Mašuk je odlična portretistka. V Slovenijo se je zaljubila na prvi pogled.

Matej Metlikovič, avtor antipendijske poslikave novega zunanjega oltarja na Brezjah.

Marjan Skumavc in Metka Erzar v sproščenem klepetu.

Karen Soklič je ustvarjala slike, ki naj ljudem prinesejo mir.

Gost iz Italije Adriano Velussi ob svojih delih.

Prav poseben občutek je, ko prideš v atelje. Preplavi te vonj barv, terpentina. Slike so tako različne, kot smo različni ljudje. Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino pa vse preveva še dobrota, saj so se umetniki tukaj zbrali z jasnim ciljem, pomagati družinam v stiski.
Tudi umetniki so velikokrat potrebni pomoči. Danes jih pri nas le malo lahko živi od svojega umetniškega dela, a vendar so pripravljani darovati svoj talent in čas, za tiste, ki imajo še manj.
Pravzaprav nam izprašujejo vest: "Kaj si pa ti storil za drugega?"

Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino smo imeli lep večer. 15 zbranih umetnikov je delilo svoje izkušnje lepega in dobrega. To so bila prava pričevanja dobrote ljudi, ki so darovali največ kar imajo, svoj čas, za ljudi v stiski.
Tema letošnje likovne kolonije Umetniki za Karitas je bila "Nosite bremena drug drugega". Res se je pokazala velika solidarnost, velika notranja mehkoba teh ljudi. Čeprav uzmetniki velikokrat delujejo malo odmaknjeno, priljudno, celo indiferentno, pa je pogovor z njimi pokazal ravno nasprotno sliko. Za morda trdo povrhnjico se skriva mehko srce, čuteče za sočloveka.
Kulturni večer smo za spremembo vodili trije, pomočnica ravnatelja škofijske Karita Koper Jožica Ličen, umetnostna kritičarka Anamarija Sibilj Šajn in jaz. Kako se je obneslo boste preverili v začetku meseca novembra, ko bomo posnetek tudi objavili. Tokrat pa le slikovni prispevek.

Levo Nikolaj Mašukov, desno pa Jožica Ličen in Anamarija Stibilj Šajn.